Stresel se je, ko se je zavedel, na kako klavrna pota mu uhajajo misli, in posvetil se je pogrebnemu obredu. V nekem trenutku, med homilijo pastorja Turesona, so se njegove oči srečale z Åkerblomovimi. Kljub razdalji med njima je zaslutil v njih globino žalosti in zgubljenosti. Spet ga je stisnil tisti cmok v grlu, in oči so se mu orosile. Da bi se znova obvladal, je začel premišljevati o Konovalenku. Kakor večina drugih policistov na Švedskem je bil seveda tudi Wallander na tihem za smrtno kazen. Pa ne da bi v njej videl nekakšen samodejen in samoumeven odziv na določeno vrsto kriminala, kot so bile denimo hitre obsodbe izdajalcev med vojno; ne, šlo je bolj z to, da so se mu zdeli nekateri umori, nekatera posilstva in nekatere zlorabe mamil tako neznansko nemoralni, tako skrajno brezobzirni do človeškega dostojanstva, da si ni mogel misliti drugega, kot da so si storilci z njimi zapravili vsakršno pravico do življenja. Zavedal se je, da njegovo razmišljanje zahaja v protislovja in da zakonov, ki bi smrtno kazen znova uvedli, nikakor ne bi bilo mogoče upravičiti. Tako je govorila zgolj njegova neposredna življenjska izkušnja, neprečiščena, toda boleča. Tisto, s čimer se je moral spopadati, ker je bil pač policaj. Reči, ki so sprožale svoje odzive, nerazumske in mučne.