Republikanski forum je enkratna zbirka značajev. To bi sicer lahko rekli vsaki združbi in vsakemu forumu, a so republikanci zbor nekompatibilnih značajev, ki vsake toliko zakopljejo bojne sekire, da bi naredili dober politični posel kdaj pa kdaj jim uspe, najpogosteje pa se skregajo, še preden ga dokončajo. Ker so vsem razlikam in celo averzijam navkljub staknili glave, jih liberalci ne bi smeli podcenjevati, če hočejo dobiti ali rešiti jesenske volitve. Republikance, ki so si med seboj bolj gorki kot s predstavniki nasprotnega političnega pola, poganja izjemna motivacija za zmago nad liberalci; motivacija, ki preglasi stare zamere. Ne gre pozabiti, da so se za isto mizo našli Janša in Jambrek s Tinetom Hribarjem, Peterle z Ruplom. Temeljna značilnost teh ljudi je bila vse desetletje, da so kljub skupnemu nasprotovanju liberalcem njihove medsebojne razlike praviloma preglasile fronto proti skupnemu sovražniku. Še pred nekaj tedni je bilo nepredstavljivo, da bi Tine Hribar sedel za skupno mizo z Janšo in njegovim Mefistom, kot je svoj čas označil Jambreka. Leta 1999 je v svoji Re-viziji, ki jo je, potem ko je niso hoteli objaviti v Novi reviji, objavil v Mladini(!), osrednji problem slovenskih demokratičnih perspektiv definiral znotraj avtoritarnega dvojca Janša-Jambrek, ki odpira vrata slovenskemu neoklerikalizmu. Takrat je črni scenarij slovenske politike, ki bo šel ob bok svetovnim religijskim in etničnim fundamentalizmom ter posledičnemu spopadu civilizacij, velikih kultur oziroma verstev sveta, videl v možnosti, da po volitvah 2000 postane predsednik vlade Janez Janša, naslednje leto postane predsednik države Peter Jambrek, na čelu Cerkve pa je kardinal Franc Rode. Vladata radikalna politika, osebni in ustavni makiavelizem ter verski fundamentalizem. Oblast sicer ni totalitarna, je pa skrajno avtoritarna. Pod geslom izberi življenje ali smrt se začne tretje veliko pokristjanjevanje Slovencev, razglašano, s cinično perverznostjo, za novo evangelizacijo...