Na skupni poti sta od leta 1988, dve leti pozneje, ko je »tajnica samoupravnih organov« v Iskri postala tehnološki presežek, in še pet let zatem, ko je to v Papirnici Goričane postal še Peter, pa se jima je v novo smer obrnila še »poslovna« pot. Od prvega moža je Vida podedovala semenarjenje, intenzivno pridelovanje semenskega krompirja. Ko sta prišla osem let pozneje s Petrom skupaj, sta lažje zagrabila, a razpad Jugoslavije jima je zaprl velik trg v Dalmaciji. »Zemlja naj bo obdelana,« je rekel gospodar. Zdaj to pomeni dobrih pet hektarjev obdelovalne zemlje in še 30 hektarjev gozda. Pa čreda ovac, od minule srede natančno štirideset, ker sta se skotila dvojčka. Vse skupaj že drugo leto s certifikatom kakovosti za biološko pridelavo, pred tem tri leta kmetija v preusmerjanju. Najprej sta se Vida in Peter ukvarjala predvsem z ovčjerejo in žitom, letos je že več zelenjave. In kako se zemlja očisti? »Že prej nismo toliko gnojili,« pove gospodar, »od leta '95 pa samo še z gnojem od ovac.« Te jim dajejo tudi meso, kože, volno ... Kako pa zakrožijo njihove dobrote? Tu se gospa razživi: »V Ekološkem društvu Gorenjske imamo novo, mlado, zagnano pospeševalko, ki je uvedla ekoborzo: pokličemo, povemo, česa imamo odveč in česa nam manjka, in nas poveže. S prejšnjimi pospeševalci pa nisem bila zadovljna,« udari po mizi. Vsak torek je v Naklem tudi ekotržnica. »Najprej se moramo sploh spoznati med sabo. In nekdo nam mora samo povedati - tole bo šlo, poglejmo, kako se bodo izšli računi, pa bomo pridelovali!« spet zabliska z jasno modrimi očmi Vida, članica upravnega odbora v društvu. »Organiziranost je vse, te nam manjka. Mogoče bomo dobili denar programa Phare za izobraževanje članov,« pove kot sredi parlamentarne razprave »hišni informator«. »Noben razpis ji ne uide, nikoli ji ni dovolj novic,« se nasmeje mož, žena pa našteje, kaj je njeno redno čtivo: dnevni časopis, Kmečki glas, Gorenjski list, Gea, Kmetovalec, Moj mali svet. Ko goreče zatrdi, da so najboljši izvlečki iz uradnega lista v »Gorenjcu«, se kar nalezeš njenega navdušenja. »Samo s kmetijo je težko živeti, a prihodnost je v tem. Kaj pa ti misliš?« da žena prijazno besedo možu. »Preživeti se že da kmalu, ampak mislim, da ima tudi kmečki človek pravico preživeti kot delavec,« ima vsaka beseda mesto pri Petru, ki pravi, da bi bilo »interesantno, če bi se v prihodnje načrtno ukvarjala s semenarjenjem ekološkega krompirja«, da ju že nagovarjajo. Spodbudno pokimam, saj verjamem, da bi Slovenija lahko postala vsaj evropska oaza za banko semen. Še je časa za zakonca Habinc: ona pri 55, on bo prihodnje leto 60 (»spet bo žurka!«), gotovo imata pred sabo še več desetletij pobiranja sadov svoje inovativnosti.