Šaronu Arafatovo obotavljanje seveda le koristi. Z vsako novo judovsko žrtvijo opravičuje svoje vojaške ekskurzije na palestinska ozemlja. Zavzetje predmestja vzhodnega Jeruzalema Abu Dis, kjer stoji skoraj povsem dokončana veličastna stavba bodočega palestinskega parlamenta, in Orientske hiše, nekakšne občinske uprave Palestincev v vzhodnem Jeruzalemu, v začetku avgusta, je bil prvi korak k zatiranju znakov palestinskega nacionalizma. Med tem pa skoraj vsakodnevne likvidacije domnevnih teroristov, ki naj bi pripravljali napade na judovsko prebivalstvo, niso prinesli vidnejših rezultatov. O tem, da je Šaronova aktivna politika samoobrambe spodletela, še najbolj jasno dokazuje 18 novih grobov po avgustovskem terorističnem napadu na picerijo v osrčju Jeruzalema. Vsakemu premieru, še posebno pa takemu, ki nosi čin generala, bi bilo težko priznati, da so tovrstne likvidacije spodletele. Ubrati je bilo treba drugo pot. Z umorom politika Abu Ali Mustafe, voditelja nekoč grozo zbujajoče teroristične organizacije Ljudske fronte za osvoboditev Palestine, ki je, po poročanju številnih obveščevalnih virov, danes tik pred propadom, je hotel svet pripraviti na Arafatovo likvidacijo. Vendar je bilo ogorčenje mednarodne javnosti premočno. Šaron je (za zdaj) moral odstopiti od te namere in tako je izraelski mini varnostni kabinet sprejel odločitev, da vojska ne bo napadala članov palestinske vlade in parlamentarcev.