palači proizvajalca vodke Smirnov, ki je bila sedaj nacionalizirana. Begunci, ki so se vanjo zatekli iz predelov, ki jih je ogrozila državljanska vojna, so bili na hitro izseljeni in v palačo Pretšistenko se je vselila Isadora s spremstvom. In Jesenin? Ga je eksotična ženska omrežila? Seveda je bila Isadora navajena spraviti v posteljo vsakega moškega, ki si ga je poželela; če ni bilo drugih, tudi ladijskega kurjača ali boksarja. Toda sedaj se je dozdevalo, da Američanka ni mislila na bežno avanturo, ampak da je v rokah mladega pesnika našla srečo, ki jo je že dolgo iskala. Jesenin je tako doživel, da je bila Isadora istočasno divja in nežna, velikodušna in neverjetno ljubosumna, pa tudi razumevajoča. Njegovi prijatelji naj bodo tudi njeni prijatelji, je rekla in v nekaj dneh se je palača spremenila v središče imaginistov in pivski center moskovskih boemov. V času vojnega komunizma, v prvih letih revolucije, bi bila taka veseljačenja zaradi splošnega pomanjkanja nemogoča. Toda malo pred njenim prihodom v Moskvo je vlada spremenila svojo radikalno smer: nacionalizacij je bilo konec, zaradi boljše preskrbe je ponovno dovolila majhna zasebna podjetja in omogočila zasebno trgovanje. Elitne restavracije so ponovno odprle vrata, v njih so igrali salonski orkestri, natakarji v frakih pa so servirali lososa, kaviar, francoske slive in ostale dobrote nekdanjih dni. NEP ali Nova ekonomska politika naj bi gospodarstvo potegnila iz kaosa. Celo tuja podjetja so lahko dobivala koncesije in ustanavljale so se delniške družbe. Problem pa je bil seveda denar. Medtem ko so obubožani meščani za preživetje na uličnih vogalih prodajali svoje izdaje Puškina, nakit in srebrni pribor, so fijakarji v palačo Pretšistenko vozili zaboje šampanjca, vina in vodke. Isadora namreč pri takih rečeh sploh ni skoparila z denarjem. Jesenin jo je včasih prosil, naj njunim gostom zapleše, in ustregla mu je. Včasih je zaplesal tudi on. Stole in mize so potisnili v kot, balalajka je zaigrala in pesnik je veselo zaklical: »Poglej, dekle, tudi jaz znam plesati!« Kozarci na mizah, polni vina, so žvenketali in šampanjec se je zlival iz prepolnih čaš. Isadora ga je očarano gledala in ob tem pozabila, da jo je sedaj smehljajoči se pesnik že v naslednjem trenutku obsul s kletvicami in jo porival iz sobe. Toda mogoče jo bo naslednje jutro predramil s poljubom na usta in z nežnostjo v očeh.