Mathilde izgleda kot Amélie Poulain, govori kot Amélie Poulain in sanjari kot Amélie Poulain. Ni čudno igra jo Audrey Tautou, ki je igrala Amélie. In ker jo spet režira Jean-Pierre Jeunet, je videti zdaj kot Delikatesa, zdaj kot prebivalka Mesta izgubljenih otrok in zdaj kot osma potnica, toda razlika med Francijo, v kateri je živela Amélie, in Francijo, v kateri živi Mathilde, je tako velika kot razlika med mirom in vojno. Mathilde je žrtev otroške paralize, Manech (Gaspard Ulliel), modrooki blondinec, s katerim se je fatalno in za vse čase zaročila, pa je bil žrtev I. svetovne vojne. Specifično: bil je med petimi francoskimi vojaki, ki so jih častniki za kazen, ker so hoteli “dezertirati”, vrgli na “nikogaršnjo zemljo” med francoskimi in nemškimi četami, kjer so potem brez sledu izginili. Nekateri pravijo, da so vsi umrli, nekateri, da sta dva preživela, nekateri pa, da je bila vojna megla tako huda, da se itak ni nič videlo. Mathilde seksi, frfotava, optimistična, noro zaljubljena hendikepiranka skuša leto po koncu vojne ta rašomonski puzzle rešiti, kar seveda pomeni, da jo čaka dolgo potovanje med flashbacki, peklenskim dimom, stravmatiziranimi ranjenci, izmaličenimi trupli, nadrealistično atmosfero, somračno memorabilio, uradnimi dokumenti, malimi oglasi, večno sepio, ki spominja na stare fotke, in morastimi jarki, ki jih je prerasla trava. Zelo dolga zaroka, posneta po romanu Sébastiena Japrisota, je film o Rdeči kapici, ki skuša odsotnost konsenza o tem, kaj se je zgodilo, nadomestiti z metom kocke če bo stric zjutraj na vrata potrkal, preden mačka skoči s postelje, pomeni, da je Manech še živ.