Mirko Kotnik TANKA megle se plazijo veter raznaša mokrenje listov drhteče ustnice potešijo žejo. pramen svetlobe oblake razkriva potok žubori v duši odpira nove rane. cvetje vonjave pomladi brstenje hlastanje po svetlobi. oblik nešteto vreča rešitev različnost na preizkušnji. igranje na orglice jasne noči mesec premišljuje v ušesih nove melodije. bledica lune šumenje kril gosjih jat rešetke na obrazu meglijo pogled. koprenasti oblaki odsev na gladini zrcalo lepote občutki drsijo po robu. TRGANJA Spet veter nosi nov program na zvezdah lunin mrk skovan igra na moje rane globoko vdira vanje trga vse zatrga krasto po žilah ruje prav bedasto. TRNJAVA Podoba tvojega jezika razklan je v temi brez premika strupeno trnje zasajeno brez kali se v noč odmika meglena luč jaše brez vodnika. OBRAZI Sedem mask pada z neba sedem ubitih sanj visi sedem krvavih nasekljanih noči sedem lopat zmletih ožganih čeri. Marija Šedivy ČEPICA NA OČEH Včasih, ko zlezem iz prekratkega in pretesnega krila in bluze s preglobokim dekoltejem, si oblečem mahedrave hlače, nataknem superge, potegnem čepico na oči, da me nihče ne vidi in da jaz ne vidim nikogar, in grem. Tako kot danes. Iz mesta grem. Iz tega malega gnezda, kjer vsak vsakega pozna, kjer vsak o vsakem vse ve, kjer so taki kot jaz pomilovanja vredni reveži, ki ne sodijo v to mirno, tako zelo urejeno okolje. Take, kot sem jaz, so dobre le za čiščenje sekretov, »tudi to mora nekdo opravljati,« mi je rekel šef, pa za neslane opazke so, za otipavanje, za pijane slinavce, za ... Vrag naj jih vzame. Vse. Najprej pa mojega šefa. Nagnal me je. Zato se moram ohladiti. Razmisliti. Da ne storim napake. Da ne zapravim tisto malo, kar mi je uspelo doseči. Trezno glavo potrebujem, da pretuhtam, kako in kaj, ker ne bom dovolila, da bi spet potonila, pa naj bo kakor koli že. Ampak, kako me je nadiral! Čisto se mu je utrgalo. Da bi morala biti hvaležna, ker mi je dal delo, ne pa da odganjam goste s svojo neprijaznostjo, je rohnel. On se lahko repenči. Meni pa je danes dokončno prekipelo. Dovolj mi je »spoštovanih« meščanov, ki noč za nočjo slonijo v lokalu, buljijo vame, se me dotikajo s potnimi rokami in mi ušesa polnijo z opolzkostmi. Še zlasti tisti zdomec iz velike hiše na nasprotni strani ulice. Danes si je dovolil preveč, zato sem mu naročeno pijačo zlila v naročje in mu zabrusila, naj izgine. Na žalost sem se morala pobrati jaz. Pa saj sem od vsega začetka vedela, da ta posel ni zame. Ko pa drugega dela ni bilo. Sprva sem se zelo trudila. Staremu sem bila hvaležna, da mi je dal možnost. Za sobo, nekaj fičnikov, za svoj košček prostora med temi ljudmi sem bila pripravljena garati od jutra do večera in stiskati zobe. Dopovedovala sem si, da bo sčasoma bolje. Ko me spoznajo. Ko bodo videli, da sem prav taka kot njihove hčere. Nič boljša in nič slabša. Takrat me bodo vzeli za svojo. Pozdravljali se bomo, izmenjali nekaj prijaznih besed, se drug drugemu nasmehnili. Napotim se k reki. Rada imam vodo. Včasih gledam v valove tako dolgo, da se mi zvrti. Danes samo hodim vzdolž reke. Njeno šepetanje me spremlja nekam daleč med polja. Ko se vračam, na ulicah ni več ljudi, le iz lokala, mimo katerega moram, slišim glasove. Do šefa naenkrat spet začutim hvaležnost. Ne, ker mi je dal delo. Hvaležna sem mu, ker me je rešil muk. Bom že kako, prepričujem sama sebe, ko zavijem v našo ulico. Šele zdaj vidim, kako zelo temna in ozka je. Vse do ceste ograje in žive meje. Za njimi spravljene hiše. Okna skrbno zastrta. Da ne uide svetloba iz njih. Da ne vdre tema vanje. Ne poznam njihovih zgodb. Poznam le obraze, ki strmijo nekam mimo mene, ko mi odzdravljajo s tistim momljajočim »jutro, dan, čer.« Včasih pa še to ne. Raje se sklonijo in pulijo travo. S prvim mrakom izginejo. Poskrijejo se za svoje varne zidove in prestrašeni nekako tako zagovarjajo svoje ravnanje: »V teh časih previdnost nikoli ni odveč. Ko pa se zdaj že po naši ulici potikajo neznanci. Človek res ni nikoli dovolj previden. Ali sploh kdo ve, od kod se je vzela?« In potem prežijo. In četudi že spijo, skočijo iz postelj, če se na ulici zaslišijo koraki, čeprav tihi, v supergah. Iz postelj skačejo, če se tam na ulici kaj zgane, če veter močneje zamaje vejo, če zašelesti v travi. Ustavim se. Strmim v edino svetilko na kraju, kjer se konča asfalt. Nekaj metrov za njo je moja soba. Danes je še moja. Nekako na pol poti do svetilke sem. Čepica globoko na očeh. Roke zarite v mahedrave hlače. Odvezane superge. Da dušijo korak. Malo pred svetilko spet obstanem. Strmim v košček osvetljene ceste tik pod lučjo. Samo korak moram narediti, pa bom v krogu. Osvetljena. Vsem na očeh. Čutim poglede spuščenih navojnic. Tudi podnevi jih čutim. Toda v temi so predrzni. Brez zadrege bolščijo, ker jih ne morem videti. Oni pa me. Varno skriti čakajo, da prestopim, da se izostrim, da bodo z gnusom šepetali v praznini svojih sob: »Kako je napravljena? Pa sredi noči! Le kaj nam hoče? So vrata zaklenjena?« Čakam. Tako kot oni. Čakajo, da naredim korak. In jaz čakam, da kdo prižge luč. Da odpre okno. Da zaškrta ključ v vratih. Da se zgane za skrbno pristriženo živo mejo. Da kdo končno vpraša: »Je z vami vse v redu?« In jaz bom odgovorila: »Hvala, vse je v redu.« A se nič ne zgane. Le tišina. Okrog in okrog gluha tišina in skrito prežanje. Umikam se. Korak za korakom lezem v temo. Izginjam. Za zidovi začutim olajšanje. Potem pa se odločim. Stečem do svetilke. Stojim v svetlobnem krogu. Prenašam poglede, molčanje, strah, ki diha s pljuči ledenih hiš. Prenašam prezir, ki se plazi za ograjami, leze na ulico in se me dotakne s hladnim gobcem. Pljunem skozi zobe, da odnese slino nekam proti hišam. Sklonim se. Nevidne roke v grozi segajo po telefonih. Jaz pa si samo zavežem superge. Potem se vzravnam, snamem čepico, stresem z glavo, da mi vzvalovijo svetli lasje, in zakričim: »Ta ulica je tudi moja. Slišite! Tudi moja! Pa čeprav samo še danes,« še dodam in odhlačam proti domu, če je ta ozka soba, v kateri si bom na kuhalniku pogrela skodelico mleka in pojedla še zadnje ostanke kruha, dom.