»Ko sem šla prvič opravit svojo državljansko dolžnost, me je bilo pošteno sram. Ja, najraje bi se kar ugreznila v zemljo. Zakaj? Ko sem prišla na volišče, sem oddala svoj glas, nato pa sem stopila k možakarju za mizo, kjer sem mu dala volilni listič. Rekel je: »Številka 314!« Mislila sem, da je treba plačati, in sem začela brskati po denarnici, kjer nisem imela dovolj denarja. Možakarju sem rekla, če lahko skočim do bankomata, da dvignem potrebni denar, on pa me je začudeno pogledal in rekel: »Gospodična, saj to je le številka vašega volilnega lističa!« Še dobro, da v sobi ni bilo nikogar drugega kot trije uslužbenci, saj sem bila rdeča kot kuhan rak. Da je treba plačati, sem sklepala po tem, ker smo se nekaj dni pred volitvami s prijatelji pogovarjali, kako drage so volitve. Bravo, Tina, a ne?«