Tožnik je vložil tožbo iz razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 70/00, dalje ZUS). Sklicuje se na svoje navedbe iz pritožbe. Po mnenju tožnika tožena stranka ne razlaga pravilno zakonodaje. Pri tem navaja navedbo tožene stranke, da se po ZDDV različno obravnava tuje podjetje, ki ima podružnico in tuje podjetje, ki deluje v Republiki Sloveniji brez podružnice. Navaja, da podružnica tuje osebe nesporno ni pravna oseba in da ne nosi pravic in obveznosti in poudarja, da postane tuja oseba v Republiki Sloveniji davčni zavezanec za DDV takoj, ko opravi za 1 SIT prometa. Navaja, da je davčni zavezanec postala tuja oseba z dnem pričetka opravljanja dejavnosti, oz. v kolikor se ne registrira za DDV, je to zgolj prekršek, kar ne more imeti za posledico onemogočanje odbitka vstopnega DDV. Zmotno je uporabljen materialni predpis v delu, kjer je bilo odločeno o pravici do odbitka vstopnega DDV (40. člen ZDDV), saj v predpisih ni določeno, da ima pravico do odbitka vstopnega DDV registrirani zavezanec za DDV. Po mnenju tožene stranke ima pravico do vstopnega DDV vsak davčni zavezanec, ne glede na to, ali je registriran ali ne, pod pogoji 40. člena ZDDV. Tožnik je izpolnil vse pogoje po navedenem členu, hkrati pa je bil zavezanec za DDV že s pričetkom opravljanja dejavnosti, kar pomeni, da ima tudi pravico do odbitka. Kršena so po mnenju tožnika tudi pravila postopka s tem, ko ni bila zaslišana stranka v postopku, kjer očita nezadostno obrazložitev, saj da izvedeniškega mnenja ni presojala zakonito. Nepravilno je ravnala tožena stranka tudi, ko ni priznala sorazmernega dela stroškov upravnega postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari, podrejeno pa, da izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka.