Tožnik v tožbi navaja, da je zaradi zdravstvenih razlogov invalidsko upokojen in da objektivno ni sposoben sodelovati v postopku in učinkovito braniti svojih pravic in pravno zavarovanih koristi. Poudarja, da je bilo to znano tudi prvostopnemu davčnemu organu oziroma mu ni moglo ostati neznano, saj mu je to večkrat sporočila tožnikova žena B.B. Sporočila je namreč, da je tožnik zaradi hudih zdravstvenih težav, ki so posledica prometne nesreče, invalidsko upokojen kot 90 % invalid, ki zaradi svojih telesnih in duševnih hib ni sposoben za samostojno življenje in rabi stalno pomoč in nadzor. Poudarja, da iz priloženega izvedenskega mnenja izhaja, da je v prometni nesreči utrpel hude poškodbe glave, katerih posledica je prizadetost višjih psihičnih funkcij na subkortikularnem nivoju. Na vprašanja večinoma odgovarja le z "ja", je praktično amimičen, izredno upočasnjen in rigiden. Njegova aktualna umska učinkovitost je znižana do te mere, da mu ne omogoča samostojnega funkcioniranja in je potreben stalnega nadzora. Iz navedenega izhaja, da je procesno nesposoben sodelovati v zapletenem in napornem davčnem postopku. Poudarja tudi, da njegova žena ni bila pooblaščena za zastopanje v tej zadevi, saj zaradi njegove bolezni (ni sposoben za samostojno življenje) ter zaradi lastnih obveznosti ne more sprejeti še teh dodatnih obveznosti. Navedeno je davčnemu organu večkrat sporočila. Sklicuje se na določbe ZUP, po katerih mora organ stranki, ki sama ne more opravljati procesnih dejanj v postopku in varovati svojih pravic in pravno zavarovanih koristi in ki nima zakonitega zastopnika niti pooblaščenca, postaviti začasnega zastopnika, kolikor to narekuje nujnost zadeve in če je potrebno izvesti postopek brez odlašanja in to tudi sporočiti stranki. Nadalje je določeno, da mora organ, če ugotovi, da stranka nima poslovne sposobnosti, prekiniti postopek in zagotoviti, da se takšni osebi, ki ji je popolnoma ali delno zmanjšana poslovna sposobnost, postavi skrbnik, ki nadalje skrbi za varstvo njenih interesov in pravno zavarovanih koristi. V predmetni zadevi pa davčni organ ničesar od navedenega ni spoštoval. Glede na izvedensko mnenje invalidske komisije ZPIZ z dne 15. 5. 2001 je očitno, da tožnik zaradi svojih osebnih okoliščin ni imel procesne sposobnosti, da bi v postopku pred izdajo odločbe sam nastopal in opravljal dejanja v postopku ter s tem učinkovito zavaroval svoje pravice in pravno zavarovane koristi. Organ je zagrešil bistveno kršitev pravil postopka, saj je postopek vodil zoper procesno nesposobno stranko. Pri tem se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1676/94-8 z dne 11. 12. 1996, v kateri je izrecno navedeno, da procesno nesposobna ni zgolj oseba z odvzeto opravilno sposobnostjo. V nadaljevanju tožbe navaja, da vztraja pri svojem očitku zoper prvostopno odločbo, da je le-ta neobrazložena oziroma nepravilno obrazložena, saj iz nje ni razvidno, na katerih dokazih temelji sklep davčnega organa o odločilnih dejstvih. Meni tudi, da se ne more sklicevati na predhodne odločbe, če so bile te odpravljene kot nezakonite. Prepričan je, da bi moral prvostopni organ glede na to, da so bile predhodno izdane odmerne odločbe odpravljene, tudi v ponovljenem postopku opraviti zakonit in celovit ugotovitveni postopek z vsemi procesnimi garancijami, ki mu jih zagotavlja veljavni pravni red. Meni, da v obravnavanem primeru ni bilo tako, saj je davčni organ ugotavljal samo dejstva, ki so v prid neugodni odločitvi zanj. Dejstev, ki so bila njemu v korist, pa ni ugotavljal. V nadaljevanju tožbe še izpostavlja, da je pravica do izdaje odmerne odločbe relativno zastarala. Relativni zastaralni rok namreč začne teči, ko bi moral organ izdati odmerno odločbo. Doslej izdane odločbe pa so bile vse po vrsti na njegovo pritožbo odpravljene. Poudarja, da odpravljena odločba ne more imeti nobenih pravnih učinkov, torej niti učinkov pretrganja zastaranja. Sodišču predlaga, da zaradi razjasnitve dejanskega stanja opravi glavno obravnavo, na kateri naj zasliši stranki ter tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.