Naslednje strani so nastale na osnovi referata »Derrida o Joyceu«, ki sem ga imel na simpoziju »Poststrukturalizem -- Dekonstrukcija« januarja 1993 v Ljubljani (glej: Aleš Pogačnik: Derrida o Joyceu, Primerjalna književnost 1993/1). Te besede Jacquesa Derridaja, ki jih je napisal v svojem prvem tekstu, posvečenem izključno Joyceu, Deux Mots pour Joyce, transkripciji predavanja v centru Georgesa Pompidouja novembra 1982, zagotovo najbolj neposredno pokažejo na določen premik, ki ga je Derrida izvedel po stukturalistični in Lacanovi interpretaciji Joycea. Zanimivo seveda je, da je učinek Derridajeve interpretacije Joycea natančno obraten od Lacanove, prav v tem sta si omenjena teoretika morda najbolj podobna, razlika med njima pa najbolj razvidna. Da je Lacan o Joyceu govoril znotraj od joyceovstva ločenega diskurza (psihoanalitičnega), se mi metodološko ne zdi tako pomembno kot to, da je prav to dejansko tudi opisal s formalizacijo svoje lastne teorije. Derrida ponovi avtorefleksivnost Lacanove interpretacije, toda svoj diskurz z Joyceom opredmeti tako, da ga dobesedno udejani tako rekoč brez vsakega razloga (sklicuje se na splošno, anti-logocentrično naravnano podobo svojega nauka), s čimer odpade bistvena Lacanova formalna gesta poimenovanja, nenazadnje tudi razlika med joyceovstvom in njegovim lastnim diskurzom. Derrida v slogu ‘strukturalistov’ iz prejšnjega poglavja spet poveliča prav (in le) tekst, ne diskurza, četudi bo problematiziral ravno to dejstvo: »kadarkoli pišem, tudi v najbolj akademskih člankih, vedno pride na plan Joyceov duh« (D1, 149).