Tako postane razumljiva tudi zadnja pesem zbirke, Popotnika. V njej se podnevi potovanju predajata veliki oče in mali sin, svet pa je varen »so le neznane in nove stvari«. Sanjsko potovanje oba lika ponovno združi, le da tokrat v varno, pravljično deželo potuje z malim očetom veliki sin. Pesem je zasnovana krožno: sklepna kitica se navezuje na prvo temi povezanosti družine se torej pridružuje tema nenehnega čudenja vsemu, kar je, večnemu otroškemu doživljanju stvarnosti kot sanj in sanj kot stvarnosti. »Ugotovil sem, da se otrok giblje ves čas na meji med resničnostjo in domišljijo, da to mejo zmeraj prestopa, oziroma da je sploh ne občuti: mejo vidimo mi, odrasli,otrok pa živi v enotnem svetu, v katerem so enako resnični ljudje, živali in bitja iz pravljic.« (Kovič, 1977: 25) Ta tema je neposredno izražena npr. v Novakovem zapisu Nebesna trilogija (Nebesno gledališče, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1984): »Igra se dogaja na robu med stvarnostjo in sanjami; doživeti sanje kot stvarnost in stvarnost kot sanje je namreč privilegij otrok, ki ga odrasli s svojim zdravorazumarskim odnosom do sveta večinoma nepovratno zapravimo.« V tem pa je Kovičeva poezija najbolj samosvoja: ob poetiki igre in (»klasičnega«) nonsensnega preoblikovanja realnosti, ki jo izražajo opusi drugih sodobnih ustvarjalcev, je vzpostavljanje varnega in hkrati čudežnega sanjskega potovanja estetska novost samo po sebi pesniški »čar«. »In ta čar, nad katerim ima pesnik veselje, so oni sami čista, neomadeževana bitja, ki še zaupajo čistosti in neomadeževanosti sveta, kakršen je bil pred spoznanjem in se je imenoval raj. Rajska blaženost za pesnika je, ujeti ga spet za hip v sproščeni igri brezmejne pravljičnosti.« (J. Snoj, 1991: 163)