Isti besedilni vzorec (uvodno, otožno ali igrivo, razpoloženjskost, smrt) je najti še v pesmi Kaznovana radovednost (muc v sklepni kitici predrzno miško žgečka z zobmi) in v izraziti kontrastno oblikovani »žalostinki« Miške žalujejo, ki tožbo mladih mišjih sirot sklene z mačkovo napovedjo, da bo vse požrl. V prvi Kunčičevi zbirki so vsebinsko zanimive tudi pesmi o otroku/otroštvu. Podoba otroka se v njih izogiba vsakršne sladkobne »otročjosti« namesto idealiziranja otrokove marljivosti, radovednosti ali igrivosti so v pesmih zajete povsem vsakdanje situacije, v katere je postavljen otrok: »srečanje« s pajkom (Nesrečni Janezek), strah (Marjanček - medved), pripovedovanje zgodbe (Dedova zgodba) ipd. Otrok v teh pesmih tudi ni oblikovan kot zgled obnašanja: prej bi lahko bil protivzor (npr. Nacek pacek), ki pa ni kaznovan drastično, zato ne more biti svarilni zgled. Prim. tudi poglavje Začetki slovenske mladinske poezije v tej knjigi. Obeležja otroškosti v tej zbirki potemtakem nimajo vzgojnih ali idealizacijskih poudarkov, ampak se navezujejo na podobo otroka v družinskem okolju v tem bi jih bilo mogoče primerjati npr. z Grafenauerjevim Pedenjpedom, čeprav istotematska Kunčičeva mladinska poezija seveda ne dosega kasnejše oblikovne in predstavne inovativnosti Grafenauerjeve »klasične« zbirke. Jezikovno-slogovno so pesmi iz knjige Za židano voljo v mejah tradicionalne mladinske poezije (kratka besedila (tri do štiri štirivrstičnice, redko daljša), urejena rima in ritem), slogovno inovativna pa sta zlasti verzni prestop v pesmi Polž je uren (izpostavljanje besede polž v prestavku poudarja logično nesprejemljivo (paradoksalno) zvezo med glagolom dirjati (geminacija) in samostalnikom (polž) ter opazna prenovitev besedne zveze »urnih nog«: zbežati umih krač (Nesrečni Janez).