Domiselna proza islamskega obdobja se je razvila iz starega pripovedništva, novih zgodb in basni, ki so prihajale iz Perzije in Indije v zbirkah, kakršna je Kalila in Dimna (glej *Pančatantra), ter risalah ('pismih'), zvrsti, ki se je razvila v omajadskem obdobju (656--750). Prva pisma so bila praktične narave, pogosto nasveti vladarju in dvorjanom. Pozneje se je tematski razpon razširil; pisma so postala polresnična. Njihov namen ni bil več vzgajati, temveč predvsem zabavati. Velik umetnik te literarne zvrsti je bil Al Džahiz, ki ni pisal samo pisem, temveč tudi občutno daljša sorodna dela, kakršna je Kitab al Hajavan (Knjiga o živalih). Tovrstno anekdotično pisanje najdemo tudi v *Tisoč in eni noči, ki je bila neizmerno priljubljena, vendar vse do prihoda Al Tanuhija (u._994) nobeno izmed teh del ni doseglo statusa literature. Njegov mlajši sodobnik, Al Hamadhani (u._1008), je izumil novo literarno zvrst, imenovano makama. Gre za dramatične anekdote, napisane v rimani prozi. Najbolj priljubljene makame je napisal *Al Hariri (u._1122). Prerok Mohamed ni odobraval poezije, zato je bila še veliko desetletij po njegovi smrti v nemilosti. Pozneje so stare tradicije doživele preporod, vendar v povsem drugačnem družbenem okolju, v Siriji in Iraku, kjer so jo razvijali pesniki, kot je Al Ahtal (u._ok._710). V drugi polovici prvega stoletja islama sta se razvili dve obliki ljubezenske poezije: prvo, za katero sta značilni slikovitost in neposrednost, je v Meki razvil Umar Ibn Abi Rabia (u._ok._711). Drugo obliko, ki je idealizirala zavrnjeno ljubezen, prvič zasledimo v poeziji pesnika Džamila (u._701), ki si je za dom izbral Medino. Nekoliko pozneje se je razvilo pesništvo o vinu; najizrazitejši predstavnik je bil *Abu Nuvas (u._ok._814). Njegova dela so bila v ostrem nasprotju s preprosto, asketsko poezijo Abula Atahije (u._826). V tistem obdobju je prišlo do upada kakovosti poezije, predvsem zaradi vse bolj očitnega ukvarjanja z bahavo obliko na račun vsebine. Sem in tja so se pojavili pesniki, katerih dela so se dvignila nad splošno raven tedanjega časa; to zlasti velja za *Al Mutanabija, slepega Al Marija (u._1057) in Atarja, največjega arabskega mističnega pesnika (glej tudi *sufijska literatura). Arabska literatura v Španiji je večinoma sledila vzhodnim tradicijam, kakršne so se kazale v delih največjega prozaista in polihistorja, Ibn Hazma (u._1064), in tedanjega vodilnega pesnika, Ibn Zajduna (u._1071). Kljub temu je Španija dala dve kitični obliki, muvašah in zadžel. Zlasti zanimiv je muvašah, saj se kakih petdeset tovrstnih pesmi konča s hardžo (z envoijem ali sklepno kitico), ki je v celoti ali delno napisana v zgodnjem španskem narečju. Klasična arabska literatura ne pozna epa in drame, čeprav se je v srednjem veku razvilo *senčno gledališče. Moderna arabska literatura se je razvila v 20._stoletju pod vplivom zahodnjaških proznih oblik, kot so roman, kratka zgodba in drama. Vse te literarne zvrsti, ki so bile tuje arabski klasični tradiciji, so postale glavno sredstvo ustvarjalnega izražanja. Tudi poezija je prevzela neoklasične in sodobne svobodne verzne oblike. Med številnimi uspešnimi pisatelji so še posebno ugledni trije egiptovski avtorji: kritik, pisec avtobiografskih del in romanopisec, Taha Husein (u._1973), dramatik Taufik Al Hakim (u._1987) in romanopisec Nagib Mahfuz, dobitnik Nobelove nagrade za književnost leta 1987. (Glej tudi *perzijska literatura, *turška literatura.)