Jeseni 2001 jo je neki časnik imenoval Osama Bin Sontag zaradi kritičnega stališča do bojevitega raketnega patriotizma svoje domovine. Zaradi njega so ji celo grozili s smrtjo. Tistega časnika ni več in Osama Bin Laden je poniknil neznano kam. Susan Sontag pa medtem ni le objavila nove knjige, eseja o zaznavanju grozljivih podob in genezi vojne fotografije, temveč je praznovala tudi 70. rojstni dan in je bila za to priložnost večkrat počaščena: z nagrado princa Asturijskega, častnim doktoratom Tübingenske univerze in zdaj z mirovno nagrado nemških knjigotržcev. V zadnji se kaže nemška želja po sklenitvi miru z Ameriko. Susan Sontag, piše Frankfurter Allgemeine Zeitung, je »poslednje utelešenje zahodnih intelektualcev v tradiciji Sartra, v bistvu 'skrivna Evropejka', ki je bila pri štirinajstih povabljena na čaj k Thomasu Mannu in se je o vsaki priložnosti izrekala za evropsko kulturo in literaturo. To je značilno za njena estetska, sociološka in politična stališča od začetka šestdesetih let. Ona, ki se je z Against Interpretation, Illness as Metaphor zapisala v kulturni zakonik prejšnjega stoletja, se je marsikateremu intelektualcu na Stari celini zdela kakor kombinacija evropskih vrednot in svežine, gibkosti in nekonvencionalnega mišljenja, kakršno lahko vznikne le v Novem svetu. Najbolj ameriška v njej je - tako je nekoč sama dejala - njena ambicija, da se »vedno na novo izumlja«.