V tem položaju bi vam svetoval, da se čim prej odselite in s tem ustvarite primerno distanco do družine. Vendar je tu še dodatni simptom, nezaupanje do partnerja. Ta izvira iz očetove odsotnosti (fizične, čustvene, akcijske). Ker se med odraščanjem niste mogli naučiti, 'kaj je moški', ste negotovi in ta negotovost zastruplja vaš odnos. Nedvomno prispeva tudi 'južnjaški' partner, saj tudi on prinaša v razmerje svojo 'družinsko dediščino'. Tu se torej spopadata matriarhat in patriarhat. Kakšne so možnosti za sklenitev miru? Odvisno od razmer in partnerjeve ljubezni in uvidevnosti. Če sta oba željna tega, da bi se iztrgala vplivanjem družinskih programov, in če imata možnost, da zaživita na svojem, potem se splača poskusiti. Vendar pa si ne želite 'z dežja pod kap'. Ne želite vse življenje poslušati: »Kakor si si postlala, tako pa zdaj ležiš!« Zato vam svetujem, da ZA ZDAJ DASTE PREDNOST DOKONČANJU ŠTUDIJA IN ISKANJU ZAPOSLITVE. Služba vas bo delala ekonomsko neodvisno. In ko se odselite na svoje, doma ne porušite mostov, ampak recite, da gre za poskusni 'sprelet iz gnezda'. Pustite vrata za vsak primer odškrnjena. Seveda je to le racionalni rezervni ukrep. Vaša naravnanost pa bo usmerjena v učenje soživetja med dvema razumevajočima se partnerjema. Če je med vama ljubezen in želja, potem vama bodo uspevali čudeži. (Čudno, a ne: ravno ko se naučimo biti samostojni, življenje od nas terja, da presedlamo v partnerstvo.)