Pogoji, ki jih je antanta postavila Nemcem, so zahtevali izpraznitev vseh zasedenih ozemelj na zahodu v 15 dneh, vključno z Alzacijo in Loreno, ter umik nemške vojske do Rena. Pa tudi na "svoji" strani Rena naj bi Nemci izpraznili tri mostišča - Koblenz, Aachen in Mainz z radijem 30 kilometrov, kar bi antantnim silam omogočilo vdor v industrijsko srce Nemčije, to je Porurje. Nemci so morali predati v internacijo vse svoje podmornice in vse moderne bojne ladije, bojne križarke, lahke križarke in 50 najmodernejših rušilcev, predati vse zrakoplove in 1.700 vojnih letal, 5.000 topov (polovico težkih, polovico lahkih), 3.000 minometov in 25.000 mitraljezov. Vrniti so morali vse, kar so zaplenili v vojni od ladij do orožja, predati v "dobrem stanju" 5.000 tovornjakov, enako število lokomotiv in 150.000 železniških vagonov. Nemčija je morala poleg tega v 30 dneh umakniti vse svoje enote na vzhodu za meje iz leta 1914, kot tudi enote z ozemlja nekdanje Avstro-Ogrske in Turčije, se odreči pravic iz brestlitovskega in bukareštanskega mirovnega sporazuma in ukazati predajo nemške vojske v Vzhodni Afriki (tam se je odrezana nemška kolonialna vojska pod poveljstvom generala Paula von Lettow-Vorbecka borila odrezana od začetka vojne; 25. novembra 1918 se je predalo 155 belih častnikov in podčastnikov, 1.200 črnskih vojakov-askarjev in več kot 2.000 črnih nosačev ter več kot 800 črnk-askarskih in nosaških žena). Seveda pa bi morali tudi takoj izpustiti vse antantne vojne ujetnike, medtem ko bi nemški počakali v ujetništvu do sklenitve miru. Toliko časa naj bi tudi obstajala pomorska blokada nemških obal.