Vsekakor je jasno, da imajo ZDA na tem območju zelo pomembno, skoraj odločilno vlogo. Če je eden najboljših in najbolj nerazumljenih ameriških predsednikov Jimmy Carter leta 1979 uspel premakniti razmerja na Bližnjem vzhodu s campdavidskim sporazumom med Egiptom in Izraelom, se je šele v času Clintonove administracije začelo resno upanje, da je krog bližnjevzhodnega nasilja le mogoče presekati. Tri republikanske vmesne administracije (dve Reaganovi in Busheva) niso pokazale posebne iznajdljivosti, čeprav je bilo po koncu zalivske vojne logično, da je mogoče območje stabilizirati samo s sklenitvijo miru med Izraelom in Palestinci. Pomembne uspehe Clintonovega poseganja v krizo, ki je prineslo palestinsko avtonomijo in večjo pripravljenost arabskih dejavnikov za kompromise, lahko zdaj izničiti nova izraelska vlada z generalom Šaronom na čelu v povezavi s spremembo koncepta, ki jo pooseblja sedanja zasedba v Beli hiši. Kritika, ki jo je Colin Powell namenil akciji Šaronove soldateske, češ da je pretirano odgovorila na provokacije palestinskih ekstremistov s tem, ko je vdrla na avtonomno ozemlje in opravila nekaj manevrov z bojnim strelivom, je bila v danem trenutku sicer na mestu; vendar pa je samo na podlagi tega nemogoče soditi, da bo nova ameriška administracija ponudila resnejše predloge za obnovo mirovnih pogajanj. Le-ta bodo zdaj verjetno še kar nekaj časa zadušena z bobnenjem Šaronovih topov.