področju Julijske krajine. Tri zahodne sile so se medtem domenile, da bodo sprejele kot izhodišče za nadaljnje razgovore francosko linijo razmejitve, ki je bila nekak kompromis med jugoslovansko-sovjetskim predlogom (meja na Soči v ravninskem delu z vključitvijo Beneške Slovenije, Rezije in Kanalske doline) in ameriškim predlogom, ki je Italiji puščal nekako polovico Istre. Na koncu je v bistvu prevladal francoski predlog, ki odseva današnjo mejo med Slovenijo in Italijo na Krasu in ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja na obalnem pasu od Devina do Novigrada v hrvaški Istri. Jugoslovanska delegacija na mirovnih pogajanjih v Parizu se je ogorčeno upirala takšnim sklepom v zvezi z razmejitvijo. Med drugim je izjavila, da Jugoslavija ne bo podpisala mirovne pogodbe. Tudi italijanska diplomacija je skušala zavlačevati s podpisom. Medtem je Sovjetska zveza pristala na francosko razmejitev, zato Jugoslaviji ni ostalo drugega, kot da pošlje svojega polnomočnega predstavnika v Pariz na svečanost podpisa mirovne pogodbe 10. februarja 1947. Tudi itaEdvard Kardelj lijanska stran je pogodbo podpisala z običajno diugotovi narodnostno sestavo plomatsko rezervo. prebivalstva v obdobju od marca Pariško mirovno pogodbo z Itado prvih dni aprila. Komisija je lijo je v celoti podpisalo 21 držav obiskala Trst, Gorico, Postojno, (20 članic protihitlerjevske koalidel Beneške Slovenije in Kanal- cije in Italija). Na osnovi le-te je ske doline. V Pariz je poslala štiri Italija morala odstopiti Jugoslarazlična poročila, ki so v bistvu viji Istro, del Julijske krajine, odražala stališče štirih držav, ki Reko, Zadar in številne otoke ob so imenovale njene člane (ZDA, dalmatinski obali, Franciji okrožje Briga-Tenda v Alpah. MirovSZ, Anglija in Francija). Dne 3. maja 1946 sta pred sve- na pogodba je stopila v veljavo tom zunanjih ministrov v Parizu 15. septembra 1947. Rapalska nastopila Edvard Kardelj in Alci- meja med Italijo in Jugoslavijo iz de De Gasperi, ki sta obrazložila leta 1920 je bila s tem tudi forstališče Jugoslavije oz. Italije do malnopravno odpravljena. Alojz Tul nove razmejitve med njima na nanjih ministrov petih velesil (torej tudi Kitajske) novembra in decembra v New Yorku. Ta svet zunanjih ministrov je imel nalogo pripraviti predloge mirovnih pogodb z Italijo, Romunijo, Bolgarijo, Madžarsko in Finsko in za ureditev spornih mejnih vprašanj v zvezi z navedenimi državami. Enak postopek naj bi veljal tudi za sklenitev miru z Nemčijo in Japonsko. Omenjeni svet zunanjih ministrov oz. njihovih namestnikov je januarja 1946 sklenil poslati v Julijsko krajino komisijo izvedencev, ki naj na kraju samem