e bodo sionisti nadaljevali z ignoriranjem sredozemskih ljudstev in se opirali le na oddaljene velesile, bodo samo orodje tujih in sovražnih interesov, kar bo neizogibno vodilo v nov val sovraštva do Judov.« Stavek, ki se zdi tako sodoben, je star skoraj 65 let. Oktobra 1944 ga je v eseju »Zionism Reconsidered« zapisala nemško judovska filozofinja Hannah Arendt. Sodelavka sionističnega gibanja in vneta, a žal osamljena zagovornica ustanovitve Palestine kot dvonacionalne, judovskoarabske države, je v istem eseju zapisala tudi tole napoved: »Če bo judovska država razglašena proti volji Arabcev, bo za dolgo časa potrebovala politično podporo zunanjih sil.« V tistem času so se judovski nacionalisti pragmatično opirali na Britanijo, kasneje so se predali pokroviteljstvu ZDA. Vizija Hannah Arendt je bila poražena, Izrael je bil nekaj let kasneje ustanovljen z etničnim čiščenjem arabskih domačinov, tisti, ki so ostali, pa so trajno diskriminirani. V naslednjih letih in desetletjih je Izrael izbojeval vrsto bleščečih vojaških zmag in razširil svojo oblast onkraj mednarodno priznanih državnih meja. Toda politično je obtičal v slepi ulici: mir z okupiranimi Palestinci se vse bolj oddaljuje. Edini izhod se zdi tisti, ki ga zahtevajo palestinski sovražniki, ki jim Izrael odreka legitimnost pogajalskega nasprotnika: vojaški in populacijski umik z okupiranih ozemelj in vrnitev palestinskih beguncev na ozemlje Izraela. Toda ker so izraelski voditelji prepričali svoje volivce, da umik s »svete zemlje« in enakopravnost obeh narodov ne prideta v poštev, jim ne preostane drugega kot nadaljevanje represije brez obetov za sklenitev miru. Brezizhodna politika okupacije in onemogočanja ekonomskega in institucionalnega razvoja palestinske družbe generira bedo in iz generacije v generacijo hujšo sovražnost. Poleg tega povzroča tudi dve grožnji politični prihodnosti Izraela. Prva grožnja je v tem, da institucije ci-