Prvo pomembno obdobje Bachovega življenja je bilo med 1708 in 1717, ko je bil na dvoru vojvode Wilhelma Ernsta Saško-Weimarskega najprej organist, potem pa koncertni mojster. V Weimarju je napisal veliko orgelske glasbe, zdaj za čembalo in kantat. Z vojvodo se je proti koncu službovanja sprl in potem sprejel ponudb princa Leopolda Anhalta-Köthenskega, naj pride k njemu, sam je bil namreč glasbeno nadarjen in je Bacha vsestransko spodbujal k ustvarjanju. Iz tega časa so sonate za violino in čembalo, solistične skladbe za violino in za čelo ter šest koncertov, danes znanih kot Brandenburških. Tedaj je napisal še prvo knjigo Dobro uglašenega klavirja. To srečno obdobje v Bachovem življenju je najprej prekinila smrt žene Marie Barbare, zatem pa še zavrnitev prošnje za organista v hamburški cerkvi sv. Jakoba (ker ni mogel dati v cerkveni sklad velike vsote denarja).