Med raziskovanjem več kot pomanjkljive dokumentacije o lastnikih oziroma najemnikih kadrovskih stanovanj nam je bilo dano izvedeti zgolj del resnice o teh stanovanjih. V začetku 90. let je takrat novoizvoljena večstrankarska oblast delila stanovanja tistim, ki so bili v preteklih letih prikrajšani. Kasneje so se spomnili tudi znanstvenikov, v zadnjem času pa smo spet dobili nekaj političnih favorizirancev. Na naslovih, ki nam jih je le uspelo dobiti, smo do stanovalcev poskušali priti po telefonu. Ne glede na čas, v katerem smo telefonirali, torej dopoldne, popoldne ali zvečer, se skoraj polovica ni odzvala. Je bil vzrok delo ali počitnice? Ali pa stanovanja, ne glede na to, da jih že od konca leta 1991 ni mogoče odkupiti, oddajajo in živijo na drugih naslovih? Mestna stanovanja, razen redkih izjem, niso velika, zato recimo nadarjeni umetniki in mladi znanstveniki, potem ko ustvarijo mnogoštevilne družine, ne morejo več živeti v garsonjerah, kupijo si hišice v predmestjih … Kaj pa se zgodi s stanovanji? Težav ni, nihče nikogar več ne preverja. Ko si enkrat najemnik, si to za neomejen čas, občino pa zanima samo, ali najemnik stanovanje plačuje ali ne. Direktorica Stanovanjskega sklada ljubljanskih občin Jožka Hegler je v telefonskem pogovoru priznala, da se iz najemne pogodbe ne vidi, na podlagi česa je bilo dodeljeno stanovanje: »Ko je sklenjena najemna pogodba, so vsi enaki. Iz najemne pogodbe se ne vidi niti to, da gre za kadrovsko stanovanje.« Zato seveda ni čudno, da občina ne more ugotoviti, koliko je vseh stanovanj, ki jih je podelila. Pa ne gre samo za kadrovska stanovanja, nič manjša ni zmeda pri neprofitnih oziroma socialnih stanovanjih. Vsa stanovanja so v istem košu, ne glede na občine, ki so delile, in ne glede na profil tistih, ki so jih dobili. Morda bi bilo res najbolje, da bi za vsa po nekaj letih dodelili odkup. Občina bi zaslužila in z denarnim skladom odobrila nov stanovanjski razpis.