Mogoče sem res pretiraval s časom, ko me ni bilo na sceni,« na obdobje »izolacije« med letoma 2002 in 2006 zdaj gleda Miran Rudan. »In svet se je v tem času močno spremenil; tržne strategije, kako prepričati ljudi, so čedalje bolj zapletene in dolgotrajne, zato vem, da bom za uspešno vrnitev potreboval več časa.« Skoraj 42-letni, v Krškem rojeni pevec brez zadrege prizna, da za trenutno vodilnim na lestvici najbolj priljubljenih, Janom Plestenjakom, zaostaja »za najmanj dva kroga, a kaj bi bilo lepšega kot ujeti ga in si znova obleči majico s številko 1 na hrbtu, ki zložena v omari čaka na ta trenutek?« se sprašuje od energije prekipevajoči Rudan, ki kot se zdi, nikakor ne dvomi o vnovičnem uspehu. »Publiki in tudi tistim nejevernim Tomažem, ki so trdili, da se po nesreči ne bom mogel pobrati, bi rad dokazal, da se vračam in da sem v življenjski formi.« Nekakšno preobrazbo seveda pripisuje nesreči, v kateri si je po padcu s skuterjem tako hudo poškodoval glavo, da je imel minimalne možnosti za preživetje, »a ne čudež, ampak velika sreča in volja sta bili tisti, zaradi katerih sem se izvlekel; sicer z nekaj težavami, pa vendarle«. Še vedno mora vsako leto vedno znova opraviti vozniški izpit, hodi na redno skeniranje možganov – od nesreče je namreč doživel več epileptičnih napadov –, znova se uči angleščine, še zdaj se vadi v govoru in pisanju, ki se ju je moral po nesreči skoraj na novo naučiti. »A zdaj ne jemljem več tablet, ne pijem in ne kadim, kar sem prej počel čezmerno, stvari sistematično premislim in si jih 'predalčkam' v glavi,« brez zavor pripoveduje Rudan. Živi v Naklem pri Kranju, a nekako tudi v Novi Gorici.