V monaški bolnišnici, imenovani prav po princesi Grace, so nezavestno žrtev nesreče odnesli v zasebno sobo, kjer ji je predstojnik kirurškega oddelka skušal nuditi prvo pomoč. Stéphanie, še vedno v šoku in hudo krvavečo, so položili na posteljo v sosednji sobi. Kmalu je prvi prihitel knez Rainier, bled kot smrt, za njim pa je prišel princ Albert. Obema so najprej rekli, da ne ena ne druga ponesrečenka ni v najhujši nevarnosti in podobno so povedali sorodstvu, ki se je oglasilo po telefonu. Bolnišnico so pred kratkim posodobili, ni pa še imela aparata za skeniranje možganov. Vodilni francoski nevrolog, ki je s helikopterjem priletel iz Nice, je imel zato zvezane roke. Opolnoči, skoraj štirinajst ur po nesreči, so Grace odpeljali k nekemu zasebnemu zdravniku, ki je edini v Monaku imel aparat za skeniranje. Pregled je razkril bridko resnico: poškodba možganov je bila nepopravljiva, princesa pa klinično mrtva. Zdravniki so ugotovili, da je Grace najprej zadela rahla kap, zaradi katere je samo za hip izgubila zavest. Če bi v avtu sedela kjerkoli drugje, bi jo najbrž odnesla s celo glavo, toda bila je za volanom … Po nasvetu zdravnikov je knez Rainier pozno v torek ponoči privolil, da pustijo njegovo ženo dostojanstveno umreti. V sosednji sobi je nato svoji hčerki povedal, da njene matere ni več med živimi. Mlada princesa je strašno zavreščala. Potem je bruhnila v jok in solze so oblile tudi njenega očeta, ki jo je čvrsto držal za roko. Monačane je novica o smrti njihove princese pahnila v neverjetno žalovanje. Cele dneve se ni na cestah in ulicah nihče pogovarjal, trgovine pa so bile zaprte. Truplo pokojnice je ležalo v majhni kapeli palače, in sicer v odprti krsti. Čeprav so se maskerji in drugi strokovnjaki zelo potrudili, obraz pokojne še zdaleč ni spominjal na Grace Kelly. Kakih sto milijonov ljudi je po vsem svetu gledalo televizijski prenos zadnje poti, na katero so 18. septembra odnesli princeso. Sprevod do katedrale svetega Nikolaja, kjer sta se pred 26 leti poročila Grace in Rainier, je vodil objokani knez, ki sta ga podpirala Albert in Caroline. Samo Stéphanie se ni udeležila pogreba: spremljala ga je v bolnišnici na malem zaslonu. Ko je monaški nadškof začel obred, so Stéphanie oblile solze, potem pa je izgubila zavest.