"Kaj pa če bi ob petdesetletnici društva stopili kam višje"? je hudomušno vprašal Zvone… Ideja je bila rojena in začela je nezadržno rasti, se širiti. V meni je kar kipelo, saj sem o nečem takem sanjaril že nekaj časa, pravzaprav od moje vrnitve z Elbrusa. Takoj pa se je pojavilo naslednje pomembno vprašanje,… kam? Moj predlog, s katerim se je strinjala večina, je bil Aconcagua. To je 6.962 m visoka, najvišja gora v celotni verigi Andov, na meji med Čilem in Argentino. Da, daleč, zares daleč in visoko, vražje visoko, je vrh te tako veličastne, nepredvidljive in skrivnostno mamljive gore. Tisti, ki so že stali ob "križu" na vrhu, ji nekoliko posmehljivo pravijo ''velikanski kup skal in šodra''. Mi, ki pa smo se začeli pripravljati, da bi v januarju oziroma februarju naslednjega leta ravno tako z zanosom stali ob tem križu, pa se ob tem samo nasmihamo in spoštljivo zremo v zaslon računalnika, kjer se da preko spleta o tej najvišji gori obeh Amerik izvedeti skoraj vse. Da, skoraj vse, le magičnega recepta, kako zagotovo uspeti in priti na vrh, ne ve nihče. Tehnično vzpon na vrh niti ni preveč zahteven, a razdalje in višina so zastrašujoče. Ob vseh ostalih pa je največja težava zelo muhasto in nestanovitno vreme. Nad prečudovitimi šest, pa tja do skoraj sedem tisoč metrov visokimi vrhovi se stepeta, preko argentinske pampe, segreti in vlažen zrak s čilskih obal Tihega oceana. Modro nebo, sonce in težki sivi oblaki, ki skoraj vsak dan znova pobelijo pusto skalnato pokrajino, si kar podajajo roko. Ko po škrlatnem, prečudovitem sončnem zahodu na teh višinah le s težavo malo zadremaš, te proti jutru prebudi frfotanje šotora in 20 ali več centimetrov novo zapadlega snega. Četudi je takrat na južni polobli poletje, se temperature visoko na gori gibljejo med –15 do –30 stopinj Celzija. Noč, močan veter, vlaga, in če nimaš tistega tako potrebnega kančka sreče, naredijo razmere še veliko težje.