Naslednje jutro smo se po krepkem zajtrku odpravili na pot. Najprej smo prečkali most, ki je vodil čez deročo reko. Pot je bila še položna in je vodila mimo pašnikov, kjer so se pasle krave. Potem se je začela strmo vzpenjati. Mišice na nogah so me močno bolele, a ko so se ogrele, je bolečina popustila in pot je postala lažja. Na približno četrtini se je pojavila majhna dolina z jezerom. Privoščili smo si počitek. Do jezera ni bilo možno priti, ker ga je obdajalo močvirje. Hodili smo ob skalnati steni. Kmalu smo prišli do slapa, kjer smo pili hladno vodo. Presodila sem, da je bilo to na polovici poti. Ko smo se približevali vrhu, smo po kamenju stopali skozi meglo. Nič kaj prijetno! Po štirih urah in pol smo stali na vrhu. Fotografirali smo se in pojedli malico. Pridružili sta se nam dve ovci in tudi onidve sta dobili nekaj hrane. Zaradi utrujenosti in kamenja pot navzdol ni bila lahka. Po večerji sem se zavila v spalno vrečo in v trenutku zaspala.