Gremo naprej. Bormio. Kar se najinega turizma tiče, so nepozabne z žvepleno paro nabite mračne votline, v katerih sva ob prostem času čofotali. Bolje rečeno, cvrli sva se tam v skalnatih nedrjih ceste, ki pelje na znameniti prelaz Stelvio. Se spomniš: paradiž, vice, pekel. Kot v Dantejevi Božanski. Ko sva najina solistična doživetja v strašnem podzemlju Bormia opisovali italijanskim kolegom, so naju debelo gledali in odkimavali “mai sentito di queste strane terme”. Potem so jih drveli obiskat. Terme so bile takrat nepreklicno zaprte. V spomin se mi je zapičil tudi Livigno, italijanska piccola Siberia, mala Sibirija. Pa ne toliko zaradi ledenih smučišč, ampak zaradi nepopisne množice trgovinic z ništrci. Navdušile in razočarale so me hkrati. Namreč, nekaj takega, brezdavčno območje, so pred leti mislili ustanoviti tudi v Bovcu. Pa sem malo primerjala in na koncu ugotovila, da je dobro, da država na ta načrt (predstavljen je bil tudi na enem od naših kaninskih srečanj) ni pristala.