Po dobrih treh urah je prispela do mogočne pečine s široko obokanim skalnim vhodom. Meglica je vodila v votlino, iz katere je bilo slišati globoko enakomerno dihanje. Vstopila je. V ovalni dvorani, veliki za pol nogometnega igrišča, je za kamnito mizo sede spal Kralj Matjaž s krono na glavi. Njegova srebrno bela brada in košati lasje so kakor debela preproga segali dobre tri metre proč od mize. Ob steni so sede ali leže spali bradati možje, oblečeni v vojaške uniforme. Prostor je oblivala sinja svetloba, čeprav luči ni bilo nikjer videti. Modrina je enakomerno sevala iz skalnih sten. Rosa je slutila, da ima ta svetloba posebno moč. Kljub stoletnemu spanju, brez hrane in vode so bili možje videti zdravi, krepki in sveži. »Kdo ti je dovolil vstopiti v dom Kralja Matjaža in njegove vojske?« je Rosa, tik za hrbtom, zaslišala vreščeče, komaj razumljive besede. Hip za tem je rumenooka sova prhutaje pristala pred prestrašeno ženo. »Nikogar ne želim motiti, le pomoč potrebujem! V deželi na sončni strani Alp ugaša življenje. Pomagati moram ...!« je s prošnjo v glasu pojasnjevala in sovi od a do ž povedala žalostno zgodbo. »Uhhh ..., in zdaj pričakuješ nasvet ...? Dajnodaj, ljudje nasvete pozabite, še preden jih do konca slišite. Kar pojdi, od koder si prišla!« jo je odganjala našopirjena sova. »Po nasvet in pomoč sem prišla h Kralju Matjažu, ne k tebi!« se odločna žena ni pustila pregnati. Korak je usmerila proti spečemu kralju, a velika nočna ptica je skočila prednjo in prežeče pazila, da se mu žena ne bi približala. »Tudi tvoje sestre in sestrične umirajo ... Niti za kljun vode ni več! Brez pomoči ali vsaj pametnega nasveta se nočem vrniti v dolino,« je vztrajala Rosa.