Najdeni. Ne bi si upali tehtati, ali je za svojce hujša negotovost, ki vendarle še pušča malo, vsak trenutek manj upanja, ali slab konec, truplo, morda le še nekaj ostankov. O tem bi morali povprašati, recimo, svojce Ljubomirja Jagodiča, Hrvata, ki je v poletju petindevetdesetega v Laškem stopil iz vlaka in se odpravil na Šmohor in Gozdnik. Obakrat se je vpisal v knjigo, na Gozdniku tudi dodal, da se čez Šmohor vrača v Laško, domov pa ni prišel. Lani, več kot desetletje po njegovem izginotju, je celjski gornik v globeli ob skalni steni Malega Gozdnika našel nekaj kosti, glavnik, razpadlo baterijo, planinski vodnik in čevlje Adidas; analiza DNK je potrdila, da je Jagodičev primer po enajstih letih končan. Zdaj ima moški, ki se je sredi devetdesetih zadnjič odpravil na izlet – kakšnih lepih doživetij se je nadejal! – naposled grob, njegovi svojci možnost, da žalujejo in odžalujejo. Morda pa je to vendarle boljša od dveh slabih možnosti? Sicer pa je v sredo, štirinajstega februarja, malo pred tem, ko sva s Francem Glušičem sedla v njegovo tesno pisarno, Sava v Hrastniku naplavila truplo. Sredi dopoldneva kriminalistični inšpektor še ne more reči, ali je mrtvi moški v reki kateri izmed tistih, ki so se znašli na seznamu pogrešanih, ljudi, za katerimi se je nekega dne, večinoma brez opozorila, izgubila vsaka sled.