Pred dobrimi tremi desetletji sem se prvič namenil na Robidišče, v našo najbolj zahodno vasico. Čez Nadižo v Podbeli sem preskakoval skale, ki so molele iz takrat sicer nizke, vendar deroče vode. Moker do kolen sem srečno prišel na drugi breg in se zagrizel v strmino po cesti, ki je bila bolj podobna načeti gozdni cesti, in se po nekaj manj kot eni uri pešačenja znašel sredi vasi, sredi Robidišča, med domačini, ki jih je bilo največ zbranih na njihovem »placu« sredi vasi. Če se še prav spomnim, je bilo takrat v vasi še vedno okoli sto krajanov. In tudi šolarje so imeli v vasi, pa šolo in učitelja...