Potem je prišel moj ljubi. Mrtva sem bila, čeprav sem skočila nanj, kot bi bilo najbolj naravno na svetu, da sem zdrava, živahna in ljubeča. Dolgo je spal zjutraj in sedela sem v kuhinji in kadila cigarete. Rada bi skakala po travi zunaj ali pa bila prepletena z njim v postelji, samo tu ne, kjer sem, tu nekje vmes, kjer ni ničesar. Zavidam mu. Ko grem k njemu in ga pobožam, nežno zamrmra in spet zaspi. Ljubim ga, čeprav si zdaj več ne praviva svojih prigod, ker se jih sramujeva. Šla bi v mesto, za roko bi ga držala, šla bi na klepet ob kavi. Vendar zdaj nihče od naju nima denarja, prav kakor ne moreva več klepetati. Ni opazil, da me je manj kot prej, da so povsod po tleh drhteči pajčolani moje stare kože, še zmeraj topli, z nekoliko vonja po meni. Ulegla sva se nanje. Postelja je bila neznosno nežna kot v nedeljskem pogrešanju in obujanju spominov. Nihče me ne poljublja kot on, moje telo je predpisano njegovemu za ure ječanja. Njegova koža je voda moji in zareže globoko, dihanje so dolgi noži čez oči. Jočem, ker vem, da je zdaj zares z mano in ne prej in ne potem.