Ko sem nazadnje videla Wei Jingshenga – tri dni pred tem, ko so ga marca 1994 znova aretirali in osemnajst mesecev pozneje obsodili na novih štirinajst let zapora –, se mi je zdel telesno bolj zdrav. S čela mu je izginila tista siva senca, a so se umetni zobje skorajda povsem skrili za trdno stisnjenimi ustnicami. »Nisem vedel,« mi je dejal in ob tem kot vedno gledal nekam v daljavo, »da je komunistična partija tako trmasta, da so ljudje tako nezadovoljni in da je demokratsko gibanje tako neenotno.« Nič več me ni spraševal o Sloveniji in balkanski vojni, pa tudi ne o odnosu med Borisom Jelcinom in Billom Clintonom. Svet je bil iz zapora videti večji in bolj jasen, na pekinških ulicah pa se je v glavnem kazal v velikanskih reklamah za vse mogoče izdelke.