Izobraževalni sistem je najpomembnejši sistem družbene reprodukcije v kapitalističnem družbenem sistemu in je v njem hkrati tudi najpomembnejši sistem družbene kohezije. Klasični tekst, ki je konceptualiziral to področje prav v tej perspektivi, je: Louis Althusser, “Ideologija in ideološki aparati države” (1970), slov. prev. v: L. Althusser, Izbrani spisi, Založba /*cf., Ljubljana, 2000. Ta sistem je že vnaprej institucionaliziran kot sistem za reprodukcijo družbenih hierarhij in neenakih položajev. Izobraževalni sistem že po svoji notranji logiki podreja in celo "marginalizira" nekatere skupine pravzaprav je to sistem, ki opravlja "racionalizirano" hierarhizacijo in delno tudi marginalizacijo prebivalstva pač po obrazcih "racionalnosti", ki spontano delujejo v družbenem sistemu. Nadaljnji vzrok, zaradi katerega lahko izobraževalni sistem povzroča marginalizacijo in izključenost, pa ne izhaja iz izobraževalnega sistema samega, temveč iz njegovega splošnega družbenega konteksta: kapitalistični sistem je po svoji notranji logiki "revolucionaren" in se nenehno spreminja zato se nenehno spreminjajo tudi profili delovne sile, ki lahko uspešno konkurira na trgu dela. Izobraževalni sistem je zaradi revolucionarne narave kapitalizma ves čas v nevarnosti, da zaostane. Prav s tem problemom nenehnega strukturnega zastarevanja izobraževalnega sistema se strokovnjaki najbolj ukvarjajo. Ta problem je še zlasti pereč zunaj centra svetovnega kapitalizma kjer so strukturni premiki še bolj nepričakovani, kjer je denarja manj, pa še razna kratkoročna nihanja, ki izhajajo iz menjave in distribucije (in ne toliko iz proizvodnje), so na periferiji močnejša in še bolj nenadna.