Primerov avtomatizacij naprav zabavne elektronike je veliko, za prvič si poglejmo morda še najlažje razumljiv primer avtomatiziranega hišnega kina. V takem prostoru je običajno več naprav, ki poskrbijo za optimalne pogoje. Od predvajalnika pogonov DVD (po možnosti takega, v katerem je več filmov), projektorja oziroma zaslona velikega formata, sistema za reprodukcijo prostorskega zvoka in nenazadnje tudi svetlobna telesa in sistem za zatemnitev prostora. Vse te elemente je moč združiti v en sam sistem (katerega srce je kontrolna enota) in ga upravljati preko ožičene ali brezžično napravo z na dotik občutljivim zaslonom. Ali drugače. Ko na napravi za upravljanje oziroma na njenem zaslonu pritisnemo na ikono »prevajaj« to sproži sosledje dogodkov. V idealnem in popolnoma avtomatiziranem prostoru se zagrnejo zavese in ugasnejo luči, nato se izpod stropa spusti projektor, pred steno pa projekcijsko platno. Šele nato začne sistem predvajati izbrani film. Sliši se preprosto vendar v ozadju vse to nadzora kontrolna enota, ki je v bistvu računalnik za specifične namene opremljen z celo vrsto vmesniki, za priklop naprav in tipal in ustrezno programsko opremo. Nadzor nad napravami zabavne elektronike (predvajalnik DVD, sistem za reprodukcijo zvoka ) in v našem primeru tudi nad projektorjem poteka običajno preko infrardečega vmesnika (preko posebnega tipala, ki ga nalepimo na tipalo kontrolirane naprave s čimer so preprečene vse napake pri delovanju). To pomeni, da je možna avtomatizacija obstoječih naprav brez ali z minimalnimi posegi, če so te le opremljene z običajnimi daljinskimi upravljavci. Kontrolna enota deluje tudi kot avdio in video stikalo, kar pomeni, da gredo signali od izvora do ponora preko nje. S tem je omogočeno, da na primer lahko film na hitro pregledamo tudi na enoti za upravljanje oziroma lahko ena enota upravlja z večimi domačimi kini istočasno. Če želimo nadzorovati tudi luči in zavese je le te potrebo opremiti z elektronskimi stikali oziroma ustreznim motorjem in jih povezati na kontrolno enoto.