V ozadju zapleta se je skrivala bitka za prestiž, v kateri poskuša Vatikan spremeniti uveljavljeno prakso izbire doajena ter z precedansom in politiko izvršenih dejstev uveljaviti odločitev, ki bi njihovemu predstavniku za vselej zagotovila privilegiran položaj. Privilegiji nekaterih diplomatskih predstavnikov pred drugimi so bili znani predvsem iz preteklosti. Ostanki sistema privilegijev so se - kot bolj ali manj pogoste izjeme - ohranili do danes. Običajna pravila mednarodnega prava določajo, da je doajen (dean, dekan) diplomatskega zbora v neki državi - razen v nekaterih katoliških državah - šef diplomatskega predstavništva najvišjega razreda, ki je najstarejši po "preseansu" oziroma stažu zastopanju v tej državi. Ta se meri od trenutka, ko je veleposlanik izročil predsedniku države poverilno pismo. V nasprotju s tem je v nekaterih katoliških državah še vedno ustaljena praksa, da je papeški nuncij vedno doajen diplomatskega zbora. To pravilo velja v Franciji, Italiji, Španiji, Nemčiji, Belgiji, Čilu, Kostariki, Paragvaju, Urugvaju, Dominikanski republiki, Gvatemali, Boliviji in nekaterih drugih državah. Takšno možnost dopušča tudi Dunajska konvencija, ki pravi, da določilo o rangu šefov predstavništev "ne vpliva na običaje, ki so ali bodo sprejeti v državi, v kateri se akreditira glede preseansa predstavnikov Svetega sedeža". Pravilo je torej jasno; običajno je doajen diplomat, ki je najstarejši po stažu, razen v katoliških državah, ki dajejo predstavnikom Vatikana mesto "prvega med enakimi".