Sistem privilegijev pogosto prevajajo v jezik uradnih ciljev ustanove. Pri tem prevajanju imajo nižji sloji osebja vlogo prevajalcev v obe smeri (tako, na primer, v prevzgojnih kitajskih taboriščih drobne vsakdanje prestopke prevajajo v kontrarevolucionarno akcijo; v psihiatrični bolnišnici poslabšanje zdravstvenega stanja, v zaporih in drugih popravnih ustanovah pogosto uporabljajo besedo »begosumnost«, itn.). Vendar pa si uradne psihiatrične, sociološke, politične ali kriminološke teorije in institucionalna praksa nasprotujejo. Večina teh teorij poudarja vpliv okolja in osvobaja storilca moralne odgovornosti, medtem ko mora biti vedenje v totalnih ustanovah definirano kot nekaj, kar izhaja iz varovanca samega, in kot nekaj, kar je predmet njegove volje in moralne odgovornosti. Hkrati pa morajo pri prevajanju varovančevega vedenja v moralistične termine, ki so prilagojeni priznani perspektivi institucije, obstajati podmene o značaju človeških bitij, obstajati mora nekakšna teorija človeške narave. Taka teorija kot implicitni del institucionalne perspektive opravičuje dejavnost, omogoča subtilna sredstva vzdrževanja socialne distance med osebjem in varovanci ter stereotipne poglede nanje in opravičuje obravnavo. Zato so ceremonije sprejemanja pomembne, saj morajo varovanci sprejeti teorijo, ki je v ustanovi uveljavljena, in jo potrditi osebju.