adnjič sem hodila po Tivoliju z opaznim transparentom, dvignjenim visoko v zrak nad zmedeno glavo, da ugodno prodam dva čedna in še kar čista otroka, a kadarkoli se mi je približal kateri od zgolj radovednih ali pa morda celo morebitnih kupcev, se je naposled z vso naglico oddaljil in urno pomešal med mimoidoče. Za mano je namreč zagledal pegastega fantka v samih gatkah, ki je kakšno urico prej, ko še nisem nosila transparenta, kljub strogim prepovedim skakal po ribniškem bazenčku, za njim pa je drvela svetlolasa, a zelo razmršena deklica, za katero je bilo res očitno, da potrebuje ortodonta in sirkovo krtačo. Drvela sta torej za menoj in bila razposajena