Potem smo se prav počasi odpeljali proti vrtcu, ki se je na Vodovodni takrat še dotikal Bežigrajske knjižnice, danes preseljene približno petdeset metrov stran. In sem zato seveda že pri šestih letih začel izgubljati občutek za vikend in kaj naj bi v življenju običajnega delovnega državljana pravzaprav pomenil. Mama Uča je kot zdravnica sicer na delo zares odhajala redno, a je to počela tako zgodaj, da me nekako ni potegnilo v njen ritem. Se mi je namreč ves čas zdelo, da mi nikoli ne bo najbolj ustrezal, in ta dozdevanja so se za pravilna izkazala v JLA. Z letališča v Bihaču so me namreč po nekaj tednih spodili tudi zato, ker preprosto nisem razumel, zakaj bi človek med tednom vstal ob petih in na prosto stekel s puško v roki ter ves teden čakal, da bo lahko čez vikend vstal uro pozneje in potem s sirkovo krtačo s stene skušal zdrgniti z globinom narisano zvezdo. Kot da bi budilka ob šestih ali sedmih namesto ob petih imela kakšno dodano vrednost.