Edino upanje matere in njenih sorodnikov je pridobitev statusa azilantov. Oče mi je v polomljeni nemščini pojasnjeval, da so pribežali iz političnih razlogov. »V Iranu sem bil zaradi disidentstva zaprt osem let. Po izpustitvi sem napisal nekaj neprijetnih člankov, zato sem bil v nevarnosti. Odločil sem se za beg. Zadnjih dvajset let sem živel po različnih evropskih državah, od Nizozemske, Anglije do Nemčije. Največkrat sem lahko dobil le delo smetarja ali pomivalca posode. Žena me je nekajkrat obiskala. Pogrešal sem družino, zato sem jih šel iskat.« Vendar iz Irana ni mogel rešiti vseh otrok. Odpeljal je ženo, ki je po poklicu učiteljica, 16-letno in 9-letno hčer ter 7-letnega sina, doma pa je pustil 21-letna sinova dvojčka, ker zaradi disidentstva prestajata zaporno kazen. »Zdaj sta v zaporu že leto dni, čakajo pa ju še štiri.«