Gospod Aslan Asani je klečal na kamnitih ploščicah in s krpo brisal bel prah, ki je kot sneg prekrival tla dvorane. »Moral sem poklekniti,« je rekel, ko se je ozrl čez roko, na katero se je opiral. Z drugo roko je urno krožil po tleh. Videti je bilo, kot da se mu mudi. »Poglejte, vse smo prenovili. Imeli bomo državo!«Aslan Asani je hišnik albanskega društva Migjeni, ki ima sedež na Celovški cesti v Ljubljani. V torek zvečer je brisal nova tla, pospravljal je pribor za beljenje in ostanke barve. V naslednjih dneh bodo pripeljali še pohištvo in kuhinjo. »Če nam bo uspelo dvorano urediti do razglasitve samostojnosti, bom kralj sveta,« je v sosednji pisarni rekel predsednik društva Tahir Maliqaj. »Če ne, bom nekoliko razočaran.« Kateri dan natančno se bo to zgodilo, ni hotel razglabljati. Kot bi si hotel, čakajoč na presenečenje, privoščiti še nekoliko slastne napetosti. »Nedelja? Ponedeljek? Petek?« je razširil roke. »Kar se mene tiče, lahko parlament neodvisnost razglasi kadarkoli.«Maliqaj ima srečo. Je eden redkih, ki jim je dano v življenju doživeti dve razglasitvi neodvisnosti. »Leta 1990 smo vsi Albanci v Sloveniji glasovali za samostojno državo. Razglasitev je bila za nas pravo olajšanje. Še orožje smo zahtevali, ko se je začela vojna.« Maliqaj pravi, da se je ponudil teritorialni obrambi, ko so Slovenijo zasedli tanki. »Sedemnajst let smo osamosvojeni,« pravi o sebi kot slovenskem državljanu. Zdaj se bo osamosvojil še kot Albanec.Slovenska in kosovska zgodba o neodvisnosti se čudovito prepletata. Slovenski miličniki so bili prvi, ki so Albancem na Kosovu v zgodnjih osemdesetih vlili začasno upanje, da jih ne čaka popolno uničenje. Odbor za zaščito človekovih pravic na Kosovu in Svet za varstvo človekovih pravic, ki sta delovala v Ljubljani, sta bila civilnodružbeni akciji, ki sta zvezni oblasti sporočili, da človekove pravice veljajo po vsem svetu, tudi na Kosovu. V Sloveniji danes živi deset tisoč Albancev s slovenskim državljanstvom, dvajset tisoč jih ima dovoljenje za bivanje. Slovensko gospodarstvo je eden največjih izvozno-uvoznih partnerjev kosovskega gospodarstva. Slovenski diplomati so med vodilnimi v pripravah na prevzem kosovske upravne strukture, ki bo iz rok Združenih narodov prešla v roke EU. Kosovo bo postalo država v času slovenskega predsedovanja EU in Ljubljana bo med prvimi, ki bo Prištini priznala neodvisnost.Cankar za Albance»Vsi mislijo, da se slovensko-albanski odnosi začnejo leta 1989,« je v torek ob skodelici čaja rekel politolog in sociolog dr. Martin Berishaj. »V resnici so se začeli že v 19. stoletju.« Z albanskim jezikom in kulturo so se ukvarjali Fran Miklošič, Matija Čop in kasneje Rajko Nahtigal. Gospod Berishaj, ki je odrasel v albanskem okolju v Črni gori, se je v albanski šoli seznanil s Prežihovim Vorancem, Simonom Gregorčičem in Francetom Prešernom. Med pogovorom zrecitira pesem Ivana Minattija. »Še posebno Cankarja smo razumeli, kot bi bil naš,« se nasmehne. »Njegova socialna nota se lepo poda tradicionalni albanski družbi.« V osemdesetih je Berishaj študiral v Ljubljani in zrasel v političnega aktivista. »Tukaj smo lahko z albanskimi sošolci razširjali teze, za katere so na Kosovu dobivali po petnajst let zapora. Slovenci so razumeli, kaj pomeni enakopravnost. Albance so v političnem procesu razumeli kot partnerje. Prvi so dojeli, da se kršijo človekove pravice.«Med tistimi, ki so razumeli, je bil pisatelj Peter Božič. »Ko je Milošević udaril po Kosovu, smo vedeli, da bomo naslednji na vrsti mi,« se spominja. »Moja prva misel je bila, da moramo Ljubljano braniti v Prištini. Ko jo bomo branili v Ljubljani, bo že prepozno.« Božič je sodeloval pri ustanovitvi Odbora za varstvo človekovih pravic na Kosovu, katerega pobudnik je bil Jaša L. Zlobec. V sodelovanju z zvezo socialistične mladine, katere predsednik je bil Jožef Školč, so februarja 1989 v podporo stavkajočim kosovskim rudarjem organizirali množično zborovanje v Cankarjevem domu. »Ob zid smo pritisnili oblast, ki je bila preveč kompromisarska do Beograda,« pravi. »S tem se je začela odcepitev slovenske politike.«Zborovanje v Cankarjevem domu obenem velja za začetek slovenskega parlamentarizma. Izjavo, ki so jo prebrali v Gallusovi dvorani, so podpisale tako raznovrstne organizacije, kot so Zveza komunistov Slovenije, Socialdemokratska zveza, Zveza društev Škuc, Društvo pisateljev, Medškofijski odbor za študente ter Komisija Pravičnost in mir. »Poenostavljeno rečeno: to je bil prvi skupni nastop oblasti in opozicije v Sloveniji,« pravi zgodovinar dr. Božo Repe. »Tako je v govorih prihajalo tudi do različnih pogledov in razhajanj. Govorili niso samo o Kosovu, ampak o političnih razmerah na splošno.« Na kasnejših sestankih koordinacije teh skupin se sodelujoči niso mogli zediniti o podpisu skupnega programa. »Kljub temu se je debata nadaljevala v okviru SZDL, kjer so potekali dogovori o izvedbi volitev in formalizaciji strankarstva,« pravi dr. Repe. Solidarnostna gesta za Kosovo je bila odločilen korak v izrekanju o samostojnosti, položila je temelje obrambnega zidu, obenem pa je bila katalizator slovenskega strankarskega sistema. »Med prvimi je v Ljubljani nastala tudi albanska stranka Demokratična zveza Kosova za Slovenijo,« opozarja dr. Berishaj. »Ibrahim Rugova je najprej ustanovil stranko na Kosovu, ker pa so jo Srbi prepovedali, me je poklical in smo jo ustanovili tukaj. Izkoristili smo možnost, da je imela sedež v Ljubljani, veljala pa je za območje celotne Jugoslavije.« Štela je več kot milijon članov. Kasneje je politični sistem v Sloveniji stranke tujcev prepovedal, poti Kosova in Slovenije pa sta se v devetdesetih ločili.Odvetniki rudarjev»Slovenci in Albanci enako menijo, da po svojem bistvu ne sodijo na Balkan, temveč v Evropo,« je za domačo mizo v Šentvidu pri Ljubljani dejal upokojeni jugoslovanski diplomat, Albanec s Kosova Ramadan Marmullaku. Pripovedoval je o podobnostih, pa tudi o razlikah. Po letu 1984 so jugoslovanske republike, kot pravi, »dvignile roke od Kosova« in ga prepustile Srbiji. »Takrat je Jugoslavija propadla. Ustvarili so jo Srbi, Hrvati in Slovenci. Albancev ni bilo nikoli zraven. Isti trije narodi so jo tudi razgradili.« Vendar Marmullaku poudarja tudi, da je zborovanje leta 1989 pomenilo solidarnostno gesto civilne družbe in politični upor proti »srbskemu hegemonizmu«. Ko Albanci v Sloveniji govorijo o Kosovu, se v pripoved vedno znova vpleta politika Srbije. Njen vpliv skušajo odvesti v teorijo. »Morda se spor med Slovenijo in Srbijo nadaljuje?« dvigne obrvi Marmullaku. »Kaj je pomenila bomba pred Mercatorjem? Morda gre za ponovni obračun s Slovenijo.«Napetega ozračja med Slovenijo in Srbijo jeseni in pozimi leta 1989 se spominja ljubljanski odvetnik Miha Kozinc. S kolegi Jožetom Hribernikom, Andrejem Razdrihom in Petrom Čeferinom se je na predlog Bavconovega Sveta za varstvo človekovih pravic z najetim avtomobilom odpeljal na Kosovo, kjer je v Titovi Mitrovici potekal proces proti albanskim rudarjem iz Starega trga. Šlo je za solidarnost, honorarju so se odpovedali. »To je bil zadnji pravi politični proces v nekdanji Jugoslaviji,« ocenjuje Kozinc. »Za kontrarevolucionarno združevanje je obtožencem grozila tudi smrtna kazen.« S prsti urno brska po debeli orumeneli mapi z obtožnico. Na prvi strani, pod številko ena, je med obtoženimi naveden Azem Vlasi. Na trinajstem mestu je zapisan znameniti rudar Avdi Uka. »Njega sem branil,« pravi Kozinc. Spominja se, da je za proces vladalo veliko zanimanje tudi tujih medijev. »New York Times je zgodbo objavljal na prvih straneh. V sodni dvorani je bilo natlačenih toliko ljudi, zunaj pa je bil takšen mraz, da so od kondenza po tleh nastale luže.« Proces se je končal z oprostilno sodbo. »Z Azemom Vlasijem sva še vedno prijatelja in se obiskujeva,« se nasmehne.Albanci, ki imajo izkušnje s slovensko politiko, pa v njej ne vidijo vedno zgolj prijatelja. Publicist Salih Kabashi pravi, da so bili Slovenci prek kraljevine in socialistične Jugoslavije neposredni udeleženci »zatiranja Albancev in policijske pacifikacije Kosova«. Meni, da bi se slovenska država lahko kosovskim Albancem opravičila za soudeležbo v »velikosrbskih projektih zatiranja in genocida«.Po osamosvojitvi Slovenije so po njegovem mnenju Slovenci hoteli imeti čim manj opravka s kosovskim vprašanjem. Hkrati, pravi, pa je res, da so Slovenci v letih 1988–1990 imeli več posluha za položaj Albancev na Kosovu kot drugi jugoslovanski narodi. »Prepričan sem, da bodo Albanci kmalu zopet živeli v velikem sožitju s Slovenci, kot je to veljalo v času zbora v Cankarjevem domu,« je zapisal v odgovoru iz Prištine.Triglav za mirPosredniško vlogo med podzemljem Gallusove dvorane Cankarjevega doma, ki je vkopan za ljubljanski Nebotičnik globoko v zemljo, in podzemljem rudnika v Starem trgu, ki se spušča kilometer globoko, so igrali ljudski miličniki. Upokojeni policijski inšpektor Janez Jereb pravi, da je leta 1989 na Kosovu vodil slovenske »mirovne enote«. »Nekega dne sem dobil ukaz, da se moram z nahrbtnikom, opremo za nekaj dni, z mojo specialno enoto osemdesetih fantov takoj zglasiti na Brniku, od koder bomo poleteli v Prištino,« se spominja. »Tam smo prespali v vojašnici, zjutraj pa so nas prepeljali s helikopterji v vinograde nad Suvo Reko. Ko smo se spuščali proti naselju, sem se kot poveljujoči počutil nelagodno, kot da smo okupatorji. Zdelo se mi je, da na tujem ozemlju nimamo kaj iskati.« Jereb pravi, da je zato dal po mestu takoj razširiti sporočilo, da so prišli Slovenci, kar je bilo domačinom v olajšanje. »Tisti dan ni bilo nobenih zapletov več. Tudi kasneje smo vedno povedali, da smo Slovenci, da ne bomo nikogar pretepli in nikogar ustrelili.« Jereb je na Kosovu ostal več mesecev in pravi, da mu nikoli ni bilo treba uporabiti sile.Tudi Pavle Čelik, tedanji poveljnik slovenske milice, pravi, da so bili slovenski miličniki na Kosovu prototip današnjih mirovnih enot. Bili so tudi edini v množici policistov iz vseh republik, ki so na rokavih obdržali prišit slovenski grb s Triglavom. Ta je med Albanci veljal malone za simbol miru. »Prva enota petinpetdesetih miličnikov je na podlagi 'tajnih smernic' predsedstva SFRJ na Kosovo odletela že aprila 1981,« pravi Čelik. V naslednjih dveh letih jim je sledilo skupaj 1420 miličnikov.»Med njimi so bili tudi inštruktorji, ki so usposabljali kosovske miličnike,« opozarja. Naslednjič so miličniki iz Slovenije na Kosovo poleteli leta 1987 in se tam izmenjavali vse do konca januarja 1990, ko je skupščina RS sklenila, da jih ne bo več pošiljala. Dogajalo se je tudi, da so se morale enote v Slovenijo vračati čez Bosno, saj bi bila pot čez Srbijo zaradi vloge, ki so jo igrali na Kosovu, zanje prenevarna. »Zadnja izmena se je vrnila 5. februarja 1990,« pravi Čelik. Prepričan je, da so izkušnje s Kosova miličnikom koristile med kasnejšo vojno v Sloveniji. »Danes pa slovenski policisti ponovno sodelujejo na Kosovu kot mirovniki,« strne zgodovinski lok.Mobilna generacijaNit preteklosti se med Slovenijo in Kosovom danes tke zlasti na področju ekonomije. Slovenska podjetja, ki so bila močna v času Jugoslavije, so tam prisotna še danes. »Ne smete pozabiti, da gre polovica slovenskega izvoza v Srbijo na Kosovo,« opozarja Ramadan Marmullaku. Kot ob nastajanju združene povojne Evrope se zdi, da bodo na konfliktnih območjih zahodnega Balkana ekonomske povezave in soodvisnosti tiste, ki bi družbo lahko postavile v tir. Da Slovenija v kosovski zgodbi išče tudi ekonomsko korist, pa ni skrivnost. Profit je dodana vrednost vsakršne mirovne operacije. Včasih je tudi njihov raison d'etre.Po podatkih Mateja Roglja iz Gospodarske zbornice Slovenije je izvoz na Kosovo leta 2006 dosegel 72,7 milijona evrov, v prvih devetih mesecih leta 2007 pa 50 milijonov evrov. Vrednost uvoza se giblje okoli 3,7 milijona evrov. Med izvoznimi podjetji je na prvem mestu Gorenje (to bo izdelovalo tudi vojaške oklepnike za mirovne operacije), sledita Droga Kolinska in Krka. Morda najpomembnejši posel je lani na Kosovu sklenil slovenski Mobitel (tamkajšnji pravni zastopnik Mobitela je Azem Vlasi), ki je dobil koncesijo za ponudnika mobilne telefonije. Kosovo je najmlajša evropska država. Tretjina prebivalcev šteje manj kot štirinajst let. Vsak izmed njih bo v kratkem kupil svoj prvi GSM. Mladina je neusahljiv porabnik mobilnih storitev.»Če bi na Kosovu našel kakšno dobro službo, recimo kot albansko-slovenski prevajalec za Mobitel, bi šel tja živet,« je na ljubljanskem Tromostovju, v senci Prešernovega spomenika, rekel mladi Berat Jusufi in si prižgal cigareto. »S tem bi pomagal tako slovenskim kot albanskim rojakom.« Dvaindvajsetletni Berat je bil rojen v Sloveniji, tu je končal osnovno in srednjo šolo, vpisan je na univerzo in hodi v službo. »Rad imam Slovenijo,« pravi. »Ampak Albanci, ne glede na to, od kod smo, vedno pravimo, da je Albanija naša mati, Kosovo pa je naše srce.« Pravi, da je o neodvisnem Kosovu poslušal že od rojstva in da bo to tudi zanj eden najsrečnejših trenutkov v življenju. O neodvisnosti in državi ves čas govori v prvi osebi množine. »Ko bo nastala naša država, bomo praznovali po vsem svetu. Praznovali bodo celo Albanci v Afriki!« se smeji. Začuti, da se mora izraziti z metaforo. »To bo... kot svoboda... kot ptica, ki dobi krila.« Prosi, naj zapišem, da bo Kosovo albanska država, vendar bo po njegovem mnenju v njej poskrbljeno za vse manjšine, predvsem za Srbe. »Na Kosovu smo vedno lepo živeli skupaj in bomo tudi v prihodnosti.« Pomembno se mu zdi, da se narodi med seboj spoštujejo. »Albanci smo o Sloveniji vedno govorili kot o deželi iz pravljic. Prav je, da tudi Slovenci spoštujejo naš narod.« Berat pravi, da so njegova vrata vedno odprta.ospod Aslan Asani je klečal na kamnitih ploščicah in s krpo brisal bel prah, ki je kot sneg prekrival tla dvorane. »Moral sem poklekniti,« je rekel, ko se je ozrl čez roko, na katero se je opiral. Z drugo roko je urno krožil po tleh. Videti je bilo, kot da se mu mudi. »Poglejte, vse smo prenovili. Imeli bomo državo!«