Leta 1972 so štirje prijatelji družinski možje, junaki predmestja Atlante, uspešni poslovneži, vaši sosedje krenili navzdol: v divjino, v trebuh neokrnjene narave. Še zadnjič so se hoteli namreč peljati po divji, atraktivni, deviški reki Cahulawassee, ki je bila na tem, da se umakne orjaškemu jezu, civilizaciji in ekološki aroganci. In tako so fantje, kombinacija vikend-pustolovcev in ekstremnih športnikov, naložili kanuje, loke in bendžo ter krenili po poteh svoje izgubljene moškosti, svoje zavržene “naravnosti”. Filmu je bilo naslov Odrešitev, režiral pa ga je John Boorman, ki je kakopak poskrbel, da je bila ta fura res nepozabna. Tako za gledalce kot za junake, se razume. Fantom se zgodi vse, kar se jim lahko zgodi narava jih dobesedno odplakne. Še več, prisili jih v animaličnost v ubijanje. Toda nič ni bolj srhljivega in varljivega od narave ubijejo napačnega človeka. In če že ravno ne ubijajo napačnega, ubijajo sebe. Nekaj samokritičnega in poetično pravičnega je v tem. A to še ni vse: narava jih posili. Prizor, po katerem je Odrešitev najbolj zaslovela, je tisti, v katerem divji, primitivni, degenerirani, slabo artikulirani apalačijski hribovci “naravni ljudje” posilijo nemočnega, debelušnega, vreščečega Bobbyja (Beatty). Horror. Sporočilo je bilo na dlani: narava posili civilizacijo, to pa zato, ker civilizacija posiljuje naravo. Quid pro quo. Oko za oko. Korupcija za korupcijo. Greh za greh. Z eno besedo: vrnitev v naravo ni več mogoča. Ekstremni šport ni rešitev niti odrešitev. Ekstremni šport, ki se ga grejo štirje prijatelji, je le morasta iluzija, le definitivni dokaz “smrti civilizacije”. Leta 1985 je John Boorman to vojno med civilizacijo in naravo preselil v Amazonijo, na sam rob apokaliptične ekološke katastrofe, v Smaragdni gozd (The Emerald Forest) tja, kjer buldožerji in drugi simboli civilizacije ravno krčijo deževni gozd. Bill Markham (Powers Boothe) je ameriški inženir, ki sredi amazonske džungle gradi jez, toda na lepem se zgodi nekaj, kar mu življenje povsem spremeni Nevidni ljudje, staroselci, mu ugrabijo sina (Charley Boorman), ki potem odrašča med njimi, v divjini, brez stika s civilizacijo, v emocionalni neodvisnosti. Malo je filmov, ki bi tako dramatično, tako lucidno, tako ludistično in tako doživeto pokazali na prepad med starimi in novimi civilizacijami, med ritualnimi staroselci in barbarskimi novoselci, še manj pa je filmov, ki bi ta prepad povzdignili v nekaj sublimnega in mitskega. In obenem srhljivega.