Sedemdeseta so Ameriko udarila kot terorist z bombo v roki, bi rekel Ed McBain. Flower power generacija je medlela v zadnjih izdihljajih, zabavišča je preplavila disko glasba, zunaj pa so se prosto gibali duhovi iz vietnamske klavnice narodov. Živi mrtveci so postali dejstvo, s katerim se je morala soočiti tudi nova generacija, ki v vietnamski vojni ni sodelovala, a je bila vseeno zaznamovana z izvirnim grehom genocida v imenu imperialističnih interesov. Nesrečnim dušam, ki so tavale po zemlji, ker je v peklu zmanjkalo prostora, je nekdo moral plačati dolg. Nihče več ni bil nedolžen. Najstniki so v grozljivkah sedemdesetih umirali bolj kot kdajkoli, bili so kot žrtvovano telo iz uvoda v zbirko srhljivih novel Cliva Barkerja z naslovom Books of Blood, na katerega nemirni duhovi z ostrimi predmeti vgravirajo vsak svojo zgodbo in ga naposled sesekljajo bolj, kot rimski vojaki v Gibsonovem filmu razmesarijo Kristusa. V sedemdesetih je ultimativno zlo dobilo človeško obliko, ne pa tudi človeškega obraza. Spomnite se Michaela Myersa iz Noči čarovnic, ki je v platno zarezal prav v sedemdesetih in ga reže še dandanes. Tako v prvi osebi kot v podobi svojih bolj ali manj učinkovitih imitacij, ki jih je zaplodil na četrt stoletja dolgem mesarskem pohodu. Pošasti nikoli ne umrejo, pravi Stephen King. Ne moreš jim ubežati. Ne moreš se jim skriti. Ne moreš jih ubiti. Vedno znova se vračajo. In vsakič več jih je. Živi mrtveci. Zombiji. Simbol civilizacije, ki žre samo sebe. Prispodoba 20. stoletja, ki jo je v najbolj srhljivo realistični luči leta 1968 ovekovečil George A. Romero (rojen leta 1940 v Bronxu) v kultnem hororju Noč živih mrtvecev, prvem delu slovite trilogije o živih mrtvecih, ki pekel umesti v njegovo naravno okolje: na zemljo. Tja torej, kjer je zmeraj bil. Noč živih mrtvecev je v alegorijah z družbenokritičnim predznakom do Amerike tako neusmiljen, kot so zombiji s svojim plenom, še posebej pa izpostavi trdoživost rasizma v ameriškem okolju. Temnopoltega Bena, voditelja peščice preživelih, ki se prav po njegovi zaslugi prebije skozi armado živih mrtvecev, s strelom v glavo pokončajo pripadniki civilne garde, češ kdo pa še loči med črncem in zombijem. Deset let kasneje je šel Romerov socialni angažma še korak dlje, in to v enem izmed najbolj brutalnih filmov sedemdesetih. Leta 1978 je namreč posnel Zoro živih mrtvecev, ki ni bila klasično nadaljevanje legendarne Noči, ampak njena stilistična revizija. Vizualni udar Zore je bil po zaslugi koscenarista Daria Argenta in make-up artista Toma Savinija tako intenziven, da so si celo cenzorji zatiskali oči in filmu za vse večne čase vtisnili oznako X. Razparani vratovi v velikem planu, odprte glave, odtrgani udi, razčetverjena trupla, brisalci, ki brišejo kri z vetrobranskih stekel {#8230} Šoping center, kamor se zateče skupina preživelih, postane velika prodajalna grozot, ljudje, ki sadistično uživajo v masakriranju zombijev, pa nevarnejši od živih mrtvecev. Zombiji, ki se resda hranijo izključno s človeškim mesom, so v Zori bolj kot pošastim podobni obubožani množici obiskovalcev, ki izgubljeno tava po hipermarketu in kot hipnotizirana gleda, česa vse si ne more privoščiti, ker pač nima denarja. Drži, ljudje, ki ne morejo zapravljati, pa so kapitalističnim sistemom samo v breme. Takorekoč godni za odstrel. Zack Snyder, režiser nove Zore živih mrtvecev (mimogrede, rimejk Noči živih mrtvecev je leta 1990 režiral Tom Savini), je Romerovo zgodbo po vsebinski in sporočilni plati bolj malo spreminjal, le zombiji so v njegovi verziji bolj stereotipni in podobni krvožejnim pošastim. Skratka, Dan živih mrtvecev, Romerov sklepni splatter iz leta 1985, v katerem poskuša ameriška znanstvenica udomačiti zombija, kar pa ubijanja željni vojski ni po godu, šele prihaja.