Domujeta na južni strani otoka, v vasici Loutro, kjer sem pred desetimi leti doživel nepozabne počitnice. A najbrž se je Loutro do zdaj močno spremenila in ni več vas z dvema gostilnama, košatimi borovci in tišino, kakršno imam v spominu. Sem pa Kreto izbral tudi kot simbol civilizacije, saj vračanje tja pomeni vračanje k našim koreninam. No, za zaključek zgodbe se mi je zdelo to kar primerno; pač preselita se v neko drugo okolje, kjer naj v miru bivata odmaknjena od slovenskega bralstva. V bistvu je moje stališče tako, da konca ni in ne more biti, dokler traja življenje, pravi konec posameznika je samo smrt. Tragičnih koncev pa ne maram preveč, niti v knjigi niti na filmu, razen če so nujni za dober zaključek zgodbe, kakor je bilo tudi z Nino. Urednik, recimo, je hotel naj Nino pustim živo, jaz pa v to nisem privolil. Nina je namreč zgrajena kot preveč popolno bitje, da bi lahko obstajala. Takšno popolnost dosežejo samo mrtvi v spominu tistih, ki so jih imeli radi. Lahko bi torej rekel, da Nina upraviči svojo popolnost šele, ko nas pripovedovalec zgodbe pripelje do njene smrti.