Pluli so v megli, okoli treh pa se je iz medle svetlobe prikazalo majhno letalo in obstreljevalo krov. Poklicali so zdravnika, zato je Retz s svojim kovčkom odšel na ladijski kljun, kjer so bili prostori vojaške bolnišnice. Natrgali so rjuhe, da bi z njimi zaustavili kri. V skladišču so vsi govorili o podmornicah. Ljudje so vstajali z ležišč in nemirno hodili med prtljago in zaboji. Ob pol štirih se je ladja zatresla. Videti je bilo samo štiri sence, ki so priletele skozi meglo. Na obeh straneh ladijskega trupa je nekajkrat silovito pljusknila voda. Retz ni prenehal z delom. Povil je nekoga, ki so mu prestrelili pljuča. Po peti ali šesti eksploziji se je ladja spet zatresla, tla so se nagnila, zdravniški instrumenti so padli z mize, ranjeni so pričeli kričati, oglasil se je alarm. Retz ni vedel, kaj naj stori, saj je vse zdravniško osebje steklo na krov, začutil je vonj po goreči nafti, uspelo mu je poviti nekaj ljudi, tla so se spet nagnila. Poklical je vojaka s puško, toda ljudje so ga iz glavnega skladišča odrinili k steni. Šele ko je ustrelil v zrak, so lahko v čolnu za reševanje namestili nekaj ranjencev. Vrvi so zaškripale, čoln so spustili v vodo.