Po letu 1982 je v slovenskem plavanju zazijala praznina. Slovenci smo namreč od tedaj na SP beležili le še dva finalna nastopa, najboljša ženska uvrstitev nasploh pa je bila do Isakovičeve 9. mesto Urške Slapšak (50 m delfin) iz Fukuoke 2001. Desetletje pred tem je v Slovenijo prispel priznani beloruski strokovnjak dr. Dimitrij Mancevič. Nekdanji član reprezentance Sovjetske zveze, na olimpijadi v Seulu pa tudi njen trener, je vnesel nov interdisciplinaren pristop, obilo teoretsko-metodoloških novosti in strokovno poudarjen trening. Slovenski trenerji na čelu s Čermakom, Globočnikom, Potočnikom in Pikcem so mu sledili. Metka Sparovec je s svojimi sprinterskimi nastopi konec 90-ih že napovedala nov plavalni zagon na Slovenskem, sestri Kejžar sta bili znanilki novega vala, v Petru Mankoču pa smo dobili prvega svetovnega rekorderja, ki bo letos decembra v Trstu naskakoval fantastičen dosežek - šesti zaporedni evropski naslov v kratkih bazenih v disciplini 100 m mešano. Ob tem je v isti disciplini v Indianapollisu letos še ponovil naslov svetovnega prvaka. V velikih bazenih zaradi specifičnih fizičnih predispozicij žal najbrž nikoli ne bo takšen šampion kot je v kratkih. Dr. Mancevič: ^Kdor je dober v kratkih, je dober tudi v velikih bazenih!ʼ Ob pravkar končanemu SP v Montrealu pa je slovensko plavanje dokončno zajel novi val, ki je tako silovito pljusknil, da je razkril pet finalnih nastopov: Sara Isakovič (200 m prosto), Emil Tahirovič (50 in 100 m prsno), Blaž Medvešek (100 m hrbtno) ter moška štafeta 4 - 100 m mešano, ki simbolizira kvaliteto sedanjega plavalnega rodu. Imeti štafeto v finalu SP namreč pomeni zgoščeno kvaliteto ter notranjo konkurenco. Povezava med žabico in Montrealom pa torej leži v fantastičnem svetovnem prvenstvu, ki je postregel z osmimi svetovnimi rekordi in odličnim slovenskim prispevkom.