oznate morda tisto pesem skupine Melodrom o septembru? Jaz jo obožujem in poslušam jo zgolj septembra, tako zelo paše v ta zgodnje jesenski čas. Ne strinjam se sicer z vsako njiho- tisto, kar gre na obraz, da postane menda lepši in vo besedo, ker mislim, da ni poljubov, ki nič ne teh barv, črtal in pudrov je kar precejšnja količipomenijo, so pa taki, ki ti lahko vzamejo besede, na. Ko je obraz na novo naslikan, poizkusim, kot za dan ali dva. Je pa res, kot pravi pesem, da je v trgovini, nekaj oblek, navijam za najljubšo in september za te stvari, da ti vzame vse, kar te boli. navijanje se splača. Tako sem nared za začetek, ki vedno pride nepričakovano, kot da bi v teh Zato je tudi čas za nov začetek. Počitnice so bile dolge, krasne in so, kot vedno, zadnjih trenutkih čas preskočil nekaj minut. In tu prehitro minile. Kar naenkrat sem se, še s soljo na sem, pred kamerami, z neko posebno napetostjo, koži, znašla v hladni fermentacijski dvorani in je ki se je po mojem nikdar zares ne znebiš, pravijo, šlo zares, vaje, predstava, vloga. Pozabila sem na da postaneš od nje celo odvisen. Prijetno nepripočitnice in stopila v gledališče. Dolgo časa se jetni občutek, ki ga povzroči dejstvo, da je vse v nisem mogla odločit, ampak zdaj vem, da mi je živo. Klepet, hec, smeh, kakšno resno vprašanje tisti sladkobni vonj, ki tako vztrajno sili v nosnice in še kakšna vragolija so mi v užitek. In konec kar tam okrog pivovarne, všeč. Pogrešala ga bom in prehitro pride, ampak na srečo so še nedelje, ne vedno me bo spomnil na predsamo v septembru. Nestrpno čakam tudi stavo o drznem mladeniču, ki je s svojim pisanjem razburil film, ki smo ga že pred vse, ki imajo v rokah oblast, časom snemali in je zdaj razen kraljice. Predstava je končan. Nisem ga še videnastajala počasi, včasih tudi la. Prihaja na naš festival dolgo v noč, v hrupu, hladu ob morju in morda ga bom in pitju piva, ki se pretaka po videla tam. Gledala ga bom seveda popolnoma drugače, kovinskih ceveh. Zagotovo pa je bil to eden mojih najljubših Tjaša Železnik v filmu Osebna prtljaga saj sem del njega in v moji gledaliških izletov, konec konglavi je še precej živ čas, ko cev jaz igram tisto kraljico, ki ljubi umetnike in smo ga snemali. Tako zlahka v sebi najdem žalost umetnost. Neskončno vznemirljivo je, ko se vsak za vlogo, ki jo igram, ne vem zakaj, in tudi moj večer v predstavi za nekaj minut v kraljevsko rdeči lik mame je žalosten, skorajda tragičen. Tak je sprehodim pod ogromnimi kovinskimi kotli, v najbrž tudi film, upam pa, da se kljub temu, ali pa prav zaradi tega, dotakne in morda za hip prekaterih nastaja pivo, in vladam. Tudi luči v studiu, ki je precej manjši, kot bi makne gledalca in njegove misli. Rada sem kraljica, rada sem voditeljica, rada si človek mislil, so se že prižgale. Fant, ki mi je delal družbo in delil z mano muke in radosti tele- sem mama, rada pa sem še v mnogih drugih vizijskega cirkusa, je med počitnicami skrivno- vlogah. Danes pa bi bila rada v čudežni dežestno izginil. Najbrž tja, kjer smo vsi zelo radi, v li in bi belemu zajcu z uro ukradla klobuk, od gledališče. Jaz sem ostala v vrvežu, množici ljudi daleč bi se s starega gramofona zaslišala glasba, in še zdaleč nisem sama. Ljub mi je skoraj vsak jaz pa bi snela klobuk z glave, se čisto narahlo trenutek moje nedeljske zgodbe, ki se začne zju- poklonila pred vami in vas brez besed, saj mi jih traj s še zadnjimi popravki in pregledom vsega, je vzel poljub, povabila v gledališče, na zofo ali kar se bo v oddaji odvijalo. Po tem je na vrsti vse pa v kino.