V krajih, kjer se danes nad južno železnico proti Trstu sprehajajo medvedje in si širijo življenjski prostor na račun ljudi, je proti koncu druge svetovne vojne razpadalo truplo nekega zaostalega ubitega nemškega vojaka. Sčasoma so lisice raznesle tisto, kar je od zaudarjajočega trupla ostalo, ljudem, ki so hodili tam okoli tudi še potem, ko vojne že zdavnaj ni bilo več, pa je na tem kraju silil v nosnice tisti vonj, čeprav je od nepokopanega mrtveca ostal le en sam gumb. In pravijo, da se pojavi vsakokrat, kadar gredo mimo, še danes, ko je od dogodka šestinpetdeset let.