"Skušal sem si zavrteti nazaj ves film svojega bivanja v Pakistanu in Afganistanu," je zapisal dalje, "in poiskati usodno napako, a nisem našel nič otipljivega. Vse od začetka do kraja se mi je zdelo pošteno. Le kaj neki imajo za bregom? Ampak njihovega odgovora ni bilo. Odgovora ni bilo niti četrti dan. In ne peti dan. Smrad po iztrebkih in urinu, ki je prihajal skozi odprta vrata zraven, je vse bolj silil v nosnice in po odejah na tleh so se nabirale debele plasti prahu. Nikogar ni bilo, ki bi očistil prostor. Nikjer tudi ni bilo niti enega samega koščka papirja ali cunje, ničesar. S sojetnikom sva se zdaj le še poredkoma spuščala v ,telegrafske pogovore'. Težka mora je visela v zraku. Ure in ure sem nepremično ždel na ležišču in prisluškoval šumom na dvorišču pa spet vstajal in drsal vedno enako pot od kota do vrat, od vrat do kota. Gor in dol, dol in gor, vse do večera. Nato sem spet legel in skušal zaspati. Od neprespanosti so se mi že delali kolobarji pred očmi, toda luč v kotu se je še naprej neusmiljeno upirala med stene in izcejala iz človeka še poslednje mrvice zbranosti. Kakor da bi visel nad prostorom neviden grozeč napis: ,To je Alahova volja, tujec, zdaj si v njegovih rokah...'