Ne glede na to, ali siliramo krmo v bale ali v klasične silose, moramo torej zraku onemogočiti dostop do silaže. Pri tem imajo bale v primerjavi s klasičnimi silosi nekaj prednosti pa tudi nekaj slabosti. Pri siliranju v bale lahko zelo skrajšamo čas od siliranja (v tem primeru baliranja) do pokrivanja (v tem primeru ovijanja) silaže. Seveda je treba bale po baliranju čim prej oviti s folijo. Če z ovijanjem bal kasnimo, bo kakovost silaže slabša, kot če ovijamo bale takoj po baliranju. Zaradi odlašanja z ovijanjem silaže se vsebnost nezaželene ocetne kisline v silaži poveča, vsebnost zaželene mlečne kisline pa zmanjša (graf 1). Če imamo kakovostno balirko in jo nastavimo na največjo jakost stiskanja, je iztiskanje zraka (tlačenje) pri balah hitrejše, temeljitejše in bolj enakomerno kot pri siliranju v klasične silose. V slabo stisnjenih balah pa je silaža potlačena slabše kot v običajnih silosih. Kako pomembna je nastavitev stiskalnice, nazorno kažejo podatki iz preglednice 1. Silaža iz bale, ki je bila stisnjena pri največji možni nastavitvi stiskanja, je vsebovala v primerjavi s silažo iz slabše stisnjene bale več mlečne ter manj ocetne in maslene kisline. Pri balah je razmerje med površino in prostornino silaže bistveno večje kot pri drugih vrstah silosov. To je ena izmed najpomembnejših pomanjkljivosti siliranja v bale. V kolikor pride do poškodb folije, je namreč škoda bistveno večja kot pri koritastih ali stolpnih silosih.