Zdaj seveda ni pomembno, kdo je prvi skočil čez plot, niti to, da Koštunica že dolgo v Đinđiću vidi Carlo Del Ponte, srbski premier pa v jugoslovanskem predsedniku Miloševićevega dvojnika. Pred lanskimi septembrskimi volitvami je bila Demokratska stranka Srbije ena najmanjših, le z nekaj tisoč člani, Koštunica in njegovi pa so se od rojstva večstrankarstva do lanskih predvolilnih dogodkov kot steklega psa izogibali protestnih shodov opozicije. Zato se jih je oprijel vzdevek »salonski nacionalisti«, njihov predsednik pa je ohranil pozo iz opozicijskega obdobja, ko je z drugimi predsedniki opozicijskih strank občeval bolj pisno kakor ustno.